Kaj pomeni Natova širitev na sever

Čeprav ostaja nejasno, kakšen bo izid vojne Vladimirja Putina proti Ukrajini, je ruska agresija že pomembno spremenila evropski varnostni red. Edina sodobna evropska zgodovinska primerjava je Hitlerjeva invazija na Poljsko septembra 1939. Oba primera zaznamujejo obsežni neizzvani napadi na sosednjo državo z namenom njenega izbrisa. Hitler ni hotel sprejeti obstoja neodvisne Poljske, Putin pa noče sprejeti realnosti neodvisne Ukrajine.

Putinova invazija je bila za evropske vlade zelo velik šok. Večina evropskih voditeljev ni jemala resno opozoril ZDA o neizbežnem napadu, saj so trdili, da je zelo malo možnosti, da bi Putin storil kaj tako iracionalnega, čeprav je lahko nepredvidljiv. Visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Josepa Borrella so ob njegovem prvem obisku v Moskvi v začetku leta 2021 dokaj grobo obravnavali - vendar je večina evropskih vlad še vedno verjela, da bi diplomaciji lahko uspelo vzpostaviti stabilnejši odnos.

Ta iluzija je bila razbita 24. februarja, ki je postal evropski 11. september: zgodil se je globalni in geopolitični klic prebujanja z dvema glavnima posledicama. Prvič, izdatki za vojsko se bodo po vsej Evropi povečali. Po letih neodločnosti so se skoraj vse evropske članice Nata nenadoma uskladile, da za obrambo porabijo vsaj dva odstotka BDP. Največje evropsko gospodarstvo, Nemčija, bo svojim izdatkom za obrambo v samo enem letu dodalo 0,5 odstotka BDP.

Drugič, zveza Nato se bo okrepila na več načinov. Poleg povečanja vojaške prisotnosti v državah članicah, ki mejijo na Rusijo, je zavezništvo pripravljeno v svoje vrste sprejeti še Finsko in Švedsko, ki sta razvijali svoje odnose z Natom od ruske priključitve Krima leta 2014 in vdorov v vzhodno Ukrajino, zdaj pa bosta naredili odločilen korak pri prijavi za formalno članstvo.

Dan začetka invazije, 24. februar, je prinesel popolnoma nove varnostne razmere za Finsko in Švedsko, ker se je čez noč pokazalo, da je Rusija v rokah režima, ki bo z vojaško silo Evropi vsilil svoje imperialne načrte. Ker se je Finska v letih 1939 in 1940 borila s Sovjetsko zvezo in je bila stoletje pred letom 1917 del ruskega imperija, je invazija na Ukrajino njene voditelje takoj prepričala, da si prizadevajo za članstvo v Natu.

Krhka ureditev odnosov Finske s Sovjetsko zvezo in pozneje z Rusijo je bila eden od glavnih razlogov, zakaj je tudi Švedska ostala zunaj Nata. Po pristopu Norveške in Danske k zavezništvu v poznih štiridesetih letih prejšnjega stoletja je Švedska izvajala politiko hladne vojne, ki so jo nevtralno podpirale močne obrambne sile.

Po razpadu Sovjetske zveze sta se Finska in Švedska leta 1995 pridružili Evropski uniji in postopoma poglobili obrambno sodelovanje z Natom in s tem z ZDA. Polnopravno članstvo v Natu je bilo mogoče, a šele kasneje. Čeprav je finsko in švedsko javno mnenje vedno bolj podpiralo to idejo, je bila večina še vedno skeptična ali je temu nasprotovala.

Toda 24. februar je vse spremenil. Medtem ko so notranji politični procesi še vedno potrebni, je zdaj skoraj gotovo, da bosta obe državi vložili prošnjo za članstvo veliko pred zasedanjem vrha Nata v Madridu konec junija. Javno mnenje se je v zadnjih tednih močno spremenilo. Na Švedskem so vse pomembnejše politične stranke, razen nekdanje komunistične stranke in stranke zelenih, ki jima podpora volivcev močno pada, zdaj naklonjene članstvu. Na Finskem so svojo podporo izrazile vse politične stranke - tako desne kot leve. Priča smo politični spremembi, kar se je zgodilo prav zaradi Putinovega imperialnega delirija.

Pristop Finske in Švedske k Natu bo pomembno spremenil evropsko varnostno strukturo na dva načina. Prvič, severna Evropa bo imela več zmogljivosti za usklajevanje obrambnih sil po vsej regiji. Švedska in Finska bosta Natu zagotovili pomembne kapacitete, kar so že potrdile redne vaje usposabljanja letalskih sil, ki jih izvajata z Norveško. Poleg tega bo imel Nato večji nadzor nad Baltskim morjem in s tem pri obrambi Estonije, Latvije in Litve.

Drugič, švedsko in finsko članstvo bosta okrepila evropski steber znotraj Nata. Obe državi sta zagovornici razvoja obrambne in varnostne razsežnosti EU ter krepitve čezatlantskih vezi, vključno s pomembnimi varnostnimi odnosi z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske. Medtem ko bo Nato ostal glavni porok za teritorialno obrambo, bo EU - s svojim širšim političnim arzenalom - postajala vse pomembnejše varnostno zavezništvo, usklajevanje med obema organizacijama pa se bo še poglobilo.

Pomemben dogodek, ki ga je treba spremljati, bo danski referendum 1. junija, na katerem se bodo odločali o odpravi omejitev glede sodelovanja države v varnostni in obrambni politiki EU. Te omejitve so ostanki polemik iz zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja in Danska se je - skupaj s Švedsko - že zavezala, da bo povečala svoje izdatke za obrambo na dva odstotka BDP.

Vse našteto bo močno okrepilo obrambni potencial celotne nordijsko-baltske regije. Močnejša obramba bo ključna, dokler Kremelj ne spremeni svojih odločitev. Toda tudi državljani severne Evrope morajo paziti, da ne izzovejo Rusije, ki ima pomembna sredstva in gospodarska središča blizu Švedske in Finske. Sankt Peterburg je drugo največje rusko mesto in velika industrijska cona, polotok Kola pa je center ruskih podmorniških oporišč in drugih objektov, tam je tudi največja koncentracija jedrskega orožja na svetu.

Ruski voditelji svoj imperialni projekt opisujejo kot "boj na življenje in smrt". Finska in Švedska, če resno jemljeta to karakterizacijo, članstva v Natu ne obravnavata več le kot strateško izbiro. Od 24. februarja je eksistencialni imperativ.