Ko Francija ali Nemčija zakašljata, mali dobijo gripo

Če bi Marine Le Pen dobila francoske predsedniške volitve, zagotovo ne bi mogla izpolniti nobene od obljub iz svojega programa in predvolilne kampanje, ki so se nanašale na izboljšanje življenjskega standarda povprečnega Francoza, znižanje davkov, dovolj elektrike, plina, nafte, ki bi jih plačevali poceni, obljub o finančno vzdržni pridelavi francoske hrane na francoskih poljih, kjer bi živeli sami srečni kmetje, ki bi imeli blizu ambulante, šole, letališča in vse drugo, kar bi si zaželeli, in bi se popolnoma zdravi zgodaj upokojevali ter imeli dobre pokojnine. Njene obljube so kulminirale z večjo vlogo Francije, potem ko je sprožila spremembe v Evropski uniji.

Njena zgodba izhaja iz kolektivne projekcije, da je bilo nekoč bolje, ta nekoč pa se nanaša na obdobje od konca druge svetovne vojne pa do sredine sedemdesetih let preteklega stoletja, kot da se je mogoče preprosto vrniti v to obdobje in kot da je bilo res tako popolno. In ker vrnitev v preteklost ni možna, bi Le Penova po britanskem receptu za vsak svoj neuspeh pri tej nameri okrivila birokrate iz Bruslja, se poigravala z izstopom Francije iz EU, postavljala nemogoče zahteve, spodkopavala skupno ukrepanje, na primer glede cen energije in izvora energentov. Svoje države ne bi krepila, ampak bi ohranjala oblast z nenehnim draženjem svojih častilcev, medtem ko bi slabila unijo, in to slabljenje bi imelo negativne posledice povsod, ena od njih bi lahko bila celo resno povečanje varnostnih tveganj. Ko Francija ali Nemčija zakašljata, mali dobijo gripo. Neverjetno, mar ne, kako nam je bilo prej vseeno, kdo in kje v EU dobi ali izgubi volitve, zdaj pa jih povsod pozorno spremljamo. Bolj povezani smo kot kadarkoli prej. Dobro, Le Penova je volitve izgubila in teh 40 odstotkov glasov je njen plafon. Toda teh 40 odstotkov glasov pomeni na milijone in milijone nezadovoljnih Francozov, ki bodo nekaj zahtevali, vendar tega ne bodo mogli dobiti, saj je to, kar bi radi, samo fantazija.

Predsednik Emmanuel Macron bo nadaljeval svoje dosedanje politike, ki jih je mogoče najbolje opisati kot umerjene reforme. Čeprav Francozi mislijo, da ni nikjer huje kot pri njih, zato sta med predvolilno kampanjo tako Le Penova kot lider levice Jean-Luc Mélenchon, ki ga je Le Penova v prvem krogu prehitela za samo 400 tisoč glasov, trdila, da je Francija na robu gospodarskega in socialnega zloma, kajti vendarle gre za državo z visoko ravnijo socialnega varstva. Socialna varnost in zagotovljeno lepo življenje nista tako samoumevna kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, vendar nista veliko slabša kot na primer na Švedskem. Vprašanje mentalitete je, kako ljudje te pravice doživljajo ...

Čeprav parlament v Franciji ni odločilen, ker je skoraj vsa oblast v rokah predsednika države, je pomemben pri uresničevanju predsedniške politike. V juniju bodo parlamentarne volitve. Na njih si bo Marine Le Pen prizadevala nastopiti čim močnejša, z veliko poslanskimi mandati pa računa tudi stranka z levice Nepokorna Francija Jeana-Luca Mélenchona. Francozi se običajno izpihajo na predsedniških volitvah, zato niso zainteresirani za parlamentarne volitve. Toda tokrat tako Marine Le Pen kot Jean-Luc Mélenchon vabita svoje volivce na "tretjo rundo". Ne glede na to, kako se bosta odrezali na volitvah v skupščino, je jasno, da bosta desnica in levica vztrajali vsaka na svojem koncu, kolikor je to v parlamentarnem sistemu sploh mogoče.

Stranke desne in leve sredine so na teh volitvah pogorele in v Franciji preprosto ne veljajo več za pomembno politično silo. Mirno lahko vrnejo ključe svojih prečudovitih palač v najelegantnejših predelih Pariza, v katerih so imele svoje sedeže. Postale so nepomembne.

Možno je, da se bo Marine Le Pen združila s šovinistično skrajno desnico Érica Zemmoura, ki je pravzaprav ideologija njene lastne stranke, kot si jo je zamislil in zasnoval njen oče Jean-Marie Le Pen, ona pa se je od nje dejansko nekoliko oddaljila. Toda zdaj je čas za novo prerazporejanje. Na drugem koncu političnega spektra je Jean-Luc Mélenchon, verjetno najboljši govornik na francoski politični sceni. Ko ga človek posluša, bi kar jurišal na barikade. Mélenchon je leta 2008 zapustil francoske socialiste, ker zanj niso bili dovolj levi, čeprav so bili, tako za primerjavo, v levičarskih zahtevah veliko bolj ideološki od nemških socialdemokratov. Njegova stranka Nepokorna Francija je zrasla v zelo močno silo, ki pokriva širok spekter volivcev – od salonske levice, mladine in prekariata do Francozov s priseljenskim poreklom. Ko se je izkazalo, da se zaradi Le Penove ni uvrstil v finale, je dejal, da bi rad osvojil čim več glasov na volitvah v skupščino in postal premier, ne glede na to, kdo bo predsednik države. Bil je torej pripravljen praktično na skoraj vse, po izvolitvi Macrona je ponovil, da bi rad postal prvi človek parlamenta in, če mu bo to uspelo, od tam uresničeval svojo politiko.

Tako kot Le Penova ima tudi Mélenchon za sabo na milijone privržencev. Francija ni država, kjer so vsi enaki, v kateri je mogoče po niansah prepoznati, kdo je levi, kdo desni. Hkrati imata levica in desnica razmeroma malo smisla za kompromis ... Njena politika je utemeljena tako figurativno kot dejansko v njenem očetu, to je v delu francoske zgodovine in političnih volitev, kot so fašizem Višijske Francije, kolonializem in vojna v Alžiriji ter šovinizem, ki se vleče že od Dreyfusove afere.

Nasprotno pa je Mélenchon izjavil, da bi rad zbral vse, ki so levi, in namerava - ravno nasprotno kot njegov politični oče François Mitterand, ki se je, ko je prišel na oblast, nekoliko omehčal in premaknil proti sredini – celo levico pomakniti še bolj v levo, jo radikalizirati. Morda mu spet ne bo uspelo premakniti volivcev, da bi mu zagotovili vstop v parlament, jih bo pa imel za seboj, legitimiral se bo z njihovo podporo.

V evropski javnosti je prisotno določeno romantiziranje Mélenchona, toda če nanj gledamo skozi evropsko prizmo, tudi on izziva nelagodje, kot so ga po drugi svetovni vojni izzivali francoski komunisti, ki so nasprotovali spravi z Nemčijo in so bili dolgo naklonjeni Stalinu ... Tudi Mélenchon "ne mara" Nemcev, takega francoskega liderja pa si EU ne more dovoliti. Evropa ni zamišljena za radikalne politike, in če se te pojavljajo v Franciji, pomeni to, da se bodo pojavile tudi drugod. Ni bolj "politične" evropske države, kot je Francija. Mélenchon je tudi močno protiameriško razpoložen, nasprotuje Natu, hkrati je bil, verjetno zato, ker je Rusija naslednica ZSSR, naklonjen Vladimirju Putinu in je menil, da bo prav on prinesel rešitev za vojno v Siriji. Potem ko se je razplamtela vojna v Ukrajini, se je umaknil, toda, resnici na ljubo, Putin ni njegova izbira, ampak je to, recimo, pokojni venezuelski predsednik Hugo Chavez.

Emmanuel Macron pa je tisto, čemur pravimo mali buržuj, in to ima dolgo tradicijo v francoski politični zgodovini. Pri tem ne gre toliko za bogastvo kot za pričakovanja od življenja. Macron je tradicionalist, konservativec, liberalec in takih ljudi je v Franciji veliko. Mnogi so glasovali zanj, ker so preprosto zelo racionalni, kajti Macron - kar zadeva EU ter vprašanja varnosti in energije - vodi razumno politiko.

Zdaj je samo vprašanje, koliko državljanov Francije bo imelo koristi od te njegove usmeritve in strategije. Prejšnji Macronov mandat je zaznamovalo veliko politično amorfnih, včasih nasilnih protestov rumenih jopičev, za glasove katerih sta se borili levica in desnica. Glavna značilnost nezadovoljstva levih in desnih in amorfnih je antielitizem, toda elitizem vidijo povsod. Doma bo poskušal umiriti nižji srednji razred, a vseeno izpeljati liberalne reforme, ki naj bi privlačile investicije. Na zunanjepolitičnem področju bo ostal atlanticist, ponovno bo utrjeval vez Berlin-Pariz, in zagovornik unije.