(KOLUMNA) Pošta in 30 let za spremembe

Pred nekaj leti sem prvič pisala o Pošti Slovenije. Okrcala sem to zakrnelo, nekreativno svaštarnico brez prave strategije. In potem še večkrat. Ob tretjem ali celo četrtem zapisu sem se celo zaobljubila, da o Pošti ne bom več pisala. In zarečenega kruha se največ poje. Ta Pošta se me drži kot nekaterih igralcev njihove vloge.
Stanje na Pošti se v tem času seveda ni kaj dosti spremenilo, čeprav moja pisarija ni edina kritika, ki na to ustanovo leti. Poštarice so še vedno taka dekleta in žene kot takrat, ko sem prvič pisala o našem nekdanjem nacionalnem ponosu z odlično mrežo podružnic. Boljšo kot v mnogih drugih državah, tudi bogatejših. Gospem pri okencih bi morali zagotoviti neko svežo, mladostno, a hkrati zaupanja vredno korporativno oblačilo. Lahko nekaj enostavnega, kot so se domislili že v Mercatorju. Neke vrste brezrokavnik, ki ima ob straneh samo trakove, da si dame lahko prilagodijo širino oblačila glede na svojo postavo. Primerna uniforma bi bila samo prva vidna, zgolj kozmetična manifestacija njihovih sprememb, ki so nujne za poslovno preživetje Pošte.
Potem bi morale skozi tečaj ozaveščanja, da delujejo v storitveni dejavnosti. Pa čeprav gre za "javno dobro", ki razen v paketnem segmentu nima konkurence. Sprejeti bi morale dejstvo, da so tam zaradi nas in ne obratno. Zgodi se, da v vrsti čakava že dva, tretji je pri vratih, medtem pa starejša poštarica za pleksi steklom vztrajno in prav počasi uči mlajšo kolegico korakov skozi neki njihov obračunski program. To traja kar nekaj minut, preden se mentorica končno spravi za svoje okence in nas blagovoli povprašati, kaj želimo.

Ne trdim, da se nič ne spreminja. Dandanes nas civilizacijsko novodobno obveščajo o prispeli paketni pošiljki in zraven omenijo, ali je treba kaj plačati. V mojem kraju se je spremenil tudi delovni čas. Ker se je sprememba zgodila v času korone, smo to pripisali prilagajanju razmeram. Ampak to še kar traja. Popoldanski del njihovega šihta se zdaj konča ob treh, ne več ob šestih popoldan. Klinc gleda vse, ki delajo do štirih ali še dlje. Naj se znajdejo. Pošta ima čez 300 podružnic in še nekaj zasebnih franšiz. To je sporočilo moje lokalne pošte. Ampak sem hvaležna, da jo imamo, četudi si z njo ne morem veliko pomagati.
Kdor zna opazovati in vsaj približno pozna družbene in gospodarske spremembe, bi pričakoval, da bo menedžment Pošte že dolgo nazaj predlagal celovito posodobitev prilagajanja podjetja novim časom, navadam in potrebam uporabnikov.
Največ, kar smo do sedaj v zvezi s tem slišali, je bil nakup največjega slovenskega logista Intereurope. To je Pošto stalo dobrih 28 milijonov. Gre za posel po zgledu nemške pošte, ki je kupila DHL in tako postala eden največjih tovrstnih sistemov na svetu.
No, pri nas pozitivnih učinkov integracije Intereurope v poštni sistem še ne občutimo. Ravno nasprotno. Krčenje poštne mreže in zapiranje nerentabilnih poslovalnic v manjših, odročnih krajih je za lokalne skupnosti problem, ki se mu odločno upirajo. Imeti v svojem kraju banko in pošto je namreč zanesljiv znak, da si še na zemljevidu človeštva. Brez teh dveh institucij si nevreden in pozabljen.
Toda če menedžment in politika - ne pozabite, Pošta Slovenije je v 100-odstotni lasti države - ne dajeta od sebe tega, kar bi bilo potrebno za ustvarjanje primernega okolja oziroma zakonskega okvira za delovanje Pošte, pa so do svojega delovanja kritični vsaj zaposleni, povezani v sindikat. Ta je po večletnem opozarjanju na nujno potrebne spremembe pripravil pobudo za vložitev predloga novele zakona o poštnih storitvah. Ob tem so poudarili, da so se politični odločevalci v preteklih letih ob omembi težav, povezanih z veljavnim zakonom, delali gluhe. In ne samo to. Tudi slepi so ali pa poštnih storitev sami ne uporabljajo, sicer bi se že kaj premaknilo.

Sindikati opozarjajo, da lastniki od Pošte Slovenije pričakujejo samo dobiček, hkrati pa ji za opravljanje javne storitve ne dajejo ustreznega nadomestila - kar vodi v zapiranje poslovalnic. Res je, da se pošte povsod po svetu srečujejo z upadanjem tradicionalnih poštnih storitev, torej pošiljanja klasičnih pisemskih pošiljk. V zadnjih desetih letih je Pošta Slovenije poslala za 48 odstotkov manj pisem. V sedmih letih so zaprli skoraj 70 poslovalnic. Z računalniki ter internetom in e-maili živimo že skoraj 30 let. Prav toliko časa so na Pošti imeli, da bi se odzvali na prihajajoče spremembe.
Pa se niso. Zato lahko danes na pošti - če imamo to srečo, da jo imamo v domačem kraju - kupimo igrače, knjige, pobarvanke, revije, čokolade, celo dežnike. Da o svečah ne govorim. Sveče so njihov prodajni hit. Seveda na pošto ne hodimo po množične nakupe. Če že kupimo tam kakšno reč, je to priložnostno, ker smo pač tam, ker zdolgočaseni stojimo v vrsti in tuhtamo, kako si popestriti čas, v katerem se nič ne zgodi. Ali pa zato, ker je sosednja trafika zaprta.
Če je to dolgoročni, vzdržni in stra- teško premišljen način obvladovanja primanjkljaja, naj me koklja brcne.
Sindikati, juhej, gremo naprej!

* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.