(KOMENTAR) Preiskovanje rud pri predsedniku republike in izguba časa

Nepričakovano veliko prahu je dvignil poziv predsednika republike Boruta Pahorja, ki je parlamentarne stranke - ocenjujoč, da je premalo pogovorov med njihovimi voditeljicami in voditelji - povabil na posvet. O boju zoper pandemijo, okrevanju po njej in predsedovanju EU. Nepričakovano je bilo, ker veljajo tovrstna srečanja pri sedanjem predsedniku, roko na srce, za nekaj, kar ni in ne daje nobenih učinkov v slovenskem političnem življenju. Dovolj je, da si poskušamo priklicati kakšen tak sestanek, še težja naloga je ugotoviti, kako je, morebiti vsaj mikroskopsko, spremenil politično krajino. Če pa predsednik skliče posvet, pogovor na temo spopada s pandemijo, kjer med pozicijo in opozicijo zija tako velik prepad, da se z ene na drugo stran sploh ne vidi, potem se seveda postavlja več vprašanj.{infobox-quote_full}151972{/infobox-quote_full}

Prvo, najpomembnejše, je, ali je predsednik opravilno sposoben. Takšno vabilo bi namreč imelo učinek le v kakšni resni državi, republiki z normalnim političnim razredom, evropsko orientiranimi strankami in politiki z ugledom. In predsednikom države z nevprašljivo avtoriteto. Takšno vabilo v okoliščinah, kjer nič od prej naštetega ne velja, postavlja povsem resno vprašanje, kje predsednik živi. Kako dojema politično realnost? Razume, kaj se v državi dogaja? Ve, da razmere v državi ne odražajo dogajanja na instagramu? Ima težave z izhodom iz svojega mehurčka? Ali sploh razume svojo vlogo? Da ne bo nesporazuma: iz predsednikovega pisma je razvidna skrb, razbrati je tudi zaskrbljenost zaradi silovitega razkola med političnimi strankami v času enega največjih izzivov v novejši zgodovini Slovenije. A ocenjevati, da boš lahko karkoli saniral s povabilom in pogovorom, je - ob takšnem predsedniku vlade in, če hočete, s takšno opozicijo - naivnost brez primere.

Kar gre pohvaliti, pa je vsaj to, da poskuša. Da pa se je stvari lotil na popolnoma napačen način, kažejo odzivi opozicije, kjer so mu dali jasno vedeti, da v njegovem početju ne vidijo prav nobene dodane vrednosti. Tu je treba dati opoziciji seveda prav. Ne moremo pa ji dati prav v načinu odziva na povabilo iz predsedniške palače. Če predsednik povabi, ne glede na to, kaj si voditelji opozicije o njem mislijo, se na vabilo dostojno odzove, tudi če je še tako močno zavedanje, da bo šlo nekaj ur v zrak in da bodo, prosto po Alanu Fordu, tratili čas in preučevali rudo. Zavrnilni odgovor predsednika LMŠ Marjana Šarca, človeka, ki je, spomnimo, pred letom dni odstopil, je že samo zaradi tega dejstva v celoti nedostojen. Velja pa mu priznati vsaj to, da je bil v svojem odgovoru zelo iskren in z večino njegovih ugotovitev se celo ni mogoče ne strinjati. A pod črto velja - predsednikovega vabila se ne zavrne. Že zaradi spoštovanja do funkcije, če že do človeka, ki jo zaseda, ne. Tu je, denimo, razlika med njim in predsednico SD Tanjo Fajon, ki je predsedniku dala vedeti, da organizira popolnoma nepotreben sestanek, a je vabilo sprejela. Iz pisma je, tako kot pri Šarcu, sicer povsem jasno razvidno, da tudi sama ne vidi prav nobene možnosti, da bi z vlado našli vsaj minimalno skupno, stično točko. Iz obeh odgovorov pa je mogoče prepoznati sporočilo, naj Pahor zaskrbljenost prekanalizira v drugačne, konkretnejše predsedniške poteze.{api_embed_photo}630185{/api_embed_photo}

Je pandemija razlog, da bi morali šefi strank nujno k predsedniku republike na temeljit pogovor? Absolutno! Je okrevanje, ki bo državo verjetno še bolj zatreslo kot sama pandemija, razlog za konkretno debato pri šefu države? Brez najmanjšega dvoma. Je predsedovanje EU tako ključno, da potrebuje sestanek v predsedniški palači? Niti ne. A če smo vsaj na prvi dve vprašanji odgovorili (odločno) pritrdilno in s tem dali predsedniku prav, se moramo žal vrniti v domačo politično realnost. Tej vladi in temu premierju ni v interesu, da bi se skupaj z opozicijo boril zoper pandemijo. Ker bi se s tem moral odreči moči, ki jo ima. Ker bi moral preklicati policijsko uro. Ker bi moral odpreti šole. Ker bi moral zamenjati šolsko ministrico, notranjega ministra, novega direktorja policije, ministra za kulturo ... Ker bi moral zapreti kup ideoloških front, ki jih je odprl. Ker bi se moral odreči prijatelju iz Budimpešte. Ker bi moral zapreti račun na twitterju. Ker bi ... No, vse to bi moral predsednik razumeti ali vsaj pretehtati, preden je razposlal pošto. Ker se pač, morda povsem neupravičeno, zdi, da ne razume surove politične realnosti. Ali pa jo, pa blefira in upa, da bo eno povabilo kaj premaknilo. Morda pa "rata". Predsednik, ne bo. To je Slovenija. To je slovenska politika. In za vladajočo politiko je posvet pri predsedniku dobra promocija, saj je Pahor moral vedeti, da bo stališče opozicije odklonilno. Da bo šlo na roko Janši. In je šlo. Njegov tvit o "zaplezanosti in negativizmu opozicije" je bil logična posledica predsednikovega povabila. Mi bi, samo oni nočejo. In je globel, o kateri smo pisali na začetku, še globlja.{api_embed_photo}630184{/api_embed_photo}

Naj se zato še za trenutek vrnemo k provokativnemu vprašanju, ali je predsednik opravilno sposoben. Je. V celoti in brez najmanjšega dvoma. Samo napačno delovno mesto zaseda.