Zaskrbljeni in ozaveščeni državljani so pred vsakimi bližajočimi se volitvami prepričani, da bodo pa te zdaj res nekaj posebnega, če ne celo prelomnega. Pred temi, ki bodo verjetno na sporedu 24. aprila 2022, pa se zdi, da znajo biti že kar usodne. — [
Kontra:
Tokratno rubriko Kontra posvečamo volitvam 2022. V bistvu bi lahko trajala do aprila, vendar ne bo: za današnjim uvodnim tekstom urednika rubrike Marka Crnkoviča se bodo še ta teden zvrstili teksti publicista in odgovornega urednika Portala Plus Dejana Steinbucha, družboslovnega informatika, raziskovalca javnega mnenja in soustanovitelja družbe Valicon Andraža Zorka, in sociologa, v časih LDS ministra in pozneje Zaresovega poslanca in predsednika DZ dr. Pavleta Gantarja.
Demokracija ali diktatura?
Zaskrbljeni in ozaveščeni državljani so pred vsakimi bližajočimi se volitvami prepričani, da bodo pa te zdaj res nekaj posebnega, če ne celo prelomnega. Pred temi, ki bodo verjetno na sporedu spomladi — 24. aprila 2022 —, pa se nekaterim zdi, da znajo biti že kar usodne.
Tako lahko vsaj sklepamo iz nedavnih izjav (ali reakcij na izjavi) dveh vplivnih in prekaljenih antagonistov slovenske politike. Aktualni premier Janša tako po eni strani pravi, da bo Slovenija “čez pet let osvobojena” — kar implicira kontinuiteto njegove desne vlade —, nekdanji predsednik Kučan pa, da bodo te volitve “zadnja bitka” njegove generacije, ki bo odločila med demokracijo in diktaturo (kar implicira diskontinuiteto tako imenovanega janšizma).
Če nič drugega, je videti že štiri mesece vnaprej, da bodo te volitve zanimive. Milo rečeno. Ne da še nikoli doslej ne bi bilo toliko tekmovalnosti in negotovosti. To je vedno. Toda če je tako zanimiva že zima našega diskontenta — dolgo, predolgo pred skoraj ne čakaj na majem —, si moramo ta fenomen pogledati od bliže.
Ponudba in povpraševanje
Resda še nikoli doslej ni bilo pred volitvami toliko državljanskega nezadovoljstva, strankarske razdvojenosti, radikalizacije, občutka za urgentnost, naveličanosti ali celo sovraštva, toliko eksplozivne mešanice dobronamernosti in zlohotnosti — pa še koronske nervoze. Kako bo ta politična oz. državljanska klima vplivala na ponudbo in povpraševanje volitev?
Pri levici se ne moremo zanašati na njihovo sicer deklarirano sodelovalnost. Politične razmere se jim morda zdaj zdijo dovolj dramatične, da bi bili pripravljeni pozabiti na svoj značilni narcizem majhnih razlik. A za volilce to ni zagotovilo za naprej. Razen če so že pozabili, kako in zakaj je razpadla prejšnja vlada.
Še največ nejasnosti tokrat povzroča diskrepanca med tem, za kar se stranke deklarirajo same, in tem, za kar jih deklarirajo druge, konkurenčne stranke. Zdi se, da se bodo stranke teh volitev lotile med skrajnima strategijama zaostrovanja in zaigranih understatementov. Mainstream, ki resno računa na uvrstitev v parlament, bo tekmoval v tem, kdo od njih bo bolj radikalen — pa tudi v tem, kdo bo čim prepričljiveje vzbudil vtis, da je njihova radikalnost normalna, celo sredinska.
Magična beseda
Sredina bo magična beseda teh volitev. Stranke se bodo šle prerivat na pomirjujoče deklarirano sredino, pri tem pa bodo ena drugo — iz tabora v tabor, seveda — potiskale še bolj na levo in desno in jih celo predstavljale kot skrajno levico in skrajno desnico.
Ta dvojnost ali dvoumnost je verjetno posledica strateške ali če hočete piarovske negotovosti strank. Politikom je po eni strani jasno, da se jim splača biti radikalen, agresiven, napadalen, konfrontativen, ker si lahko samo tako zagotovijo glasnost, slišnost in pozornost, neke vrste primerjalno prednost pač ali bog pomagaj celo kredibilnost.
Po drugi strani pa se stranke tudi zavedajo, da je tiha večina volilcev sredinskih, realističnih, deziluzioniranih, nekje vmes, in da ne padajo na zaostrovalne finte političnega aktivizma.
Pri usredinjanju politike že zdaj nekoliko pomagajo in bodo najbrž še pomagali intelektualni sopotniki desnice. Ker morda res ne cenijo konfliktnosti trenutne vlade, bi nas radi prepričali, da način njene komunikacije ni bistven in da se pod površino verbalnih grozodejstev skrivajo normalnost, zmernost in sredinskost.
Vesna V. Godina opisuje prevladujočo, tradicionalno slovensko državljansko držo kot kulturo nevidnosti: bodi previden, skromen, zadržan, premišljen ali apatičen, ne izpostavljaj se, ne opozarjaj nase, ne rini v skrajnosti in ne nagrajuj tistih, ki obljubljajo hitre, drzne, občutne spremembe. To je sredina — in na to karto bodo stranke igrale. Vprašanje pa je, v kakšni meri jim bo uspelo prepričati volilce, da je njihov adut res sredinskost.
Pri usredinjanju politike že zdaj nekoliko pomagajo in bodo najbrž še pomagali intelektualni sopotniki desnice. Ker morda res ne cenijo konfliktnosti trenutne vlade, bi nas radi prepričali, da način njene komunikacije ni bistven in da se pod površino verbalnih grozodejstev skrivajo normalnost, zmernost in sredinskost.
Intelektualni sopotniki levice so po svoji strani veliko bolj radikalni in ne špekulirajo z všečnostjo sivim volilcem. Raje gredo na vse ali nič.
Novi stari in stari novi obrazi
Posebnost spomladanskih volitev bo tudi, da bo SDS, največja in dominantna desna stranka — zavedajoč se demografske in ideološke omejenosti bazena svojih zvestih volilcev —, poskušala maksimizirati izplen s prepuščanjem dela svoje ne toliko hard-core baze tistim novim ali satelitskim desnosredinskim strankam, ki bi bile pripravljene z njo skleniti koalicijo.
V ta namen že nastajajo nove stranke in nova zavezništva. Ta strategija prinaša doslej še neviden fenomen novih starih ali starih novih obrazov — neglede na časovno bližino ali oddaljenost —, obrazov iz ozadja ali vsaj z margine, obrazov iz spominske knjige ali pozabe ali obrazov iz irelevantnosti. Taki primeri so Aleksandra Pivec, Franc Kangler, Marjan Podobnik, Alojz Kovšca, Andrej Čuš in še kdo. Tem pretendentom je skupno to, da so navidez ekvidistančno — kao sredinsko — rezervirani tako do Janše in SDS kot tudi do tako imenovane Koalicije ustavnega loka. V resnici pa simpatizirajo z aktualno vlado in si obetajo, da bodo v primeru vstopa v parlament del nove desne koalicije pod praporom dosedanjega voditelja.
Električar
Edini kolikor-toliko novi, a še zdaleč ne brand new obraz, ki se pojavlja na političnem obzorju, je (zaenkrat) Robert Golob. Kakšen bo program njegove še ne ustanovljene stranke, seveda še ni jasno — razen da je decidirano nedesen in proti Janši.
V tem smislu ga nič posebnega ne ločuje od trenutno opozicijskih SD, LMŠ, SAB in Levice, ki jih druži samo nasprotovanje aktualni vladi. Res pa je, da v očeh tistih, ki bi kupili karkoli, samo da se znebijo desne vlade, Golob obeta več.
SDS, največja in dominantna desna stranka — zavedajoč se demografske in ideološke omejenosti bazena svojih zvestih volilcev —, bo poskušala maksimizirati izplen s prepuščanjem dela svoje ne toliko hard-core baze tistim novim ali satelitskim desnosredinskim strankam, ki bi bile pripravljene z njo skleniti koalicijo.
Možno je domnevati, da bo električar, ki ga je vlada nepremišljeno in iz objestno poslovne in politične principielnosti odstavila — in si s tem ustvarila močnega, nevarnega nasprotnika —, na volitvah v večji meri pobiral glasove zdaj še neodločenih volilcev, kakor pa jih bo kradel opozicijskemu četverčku.
Seveda pa se pri levici ne moremo zanašati na njihovo sicer deklarirano sodelovalnost. Politične razmere se jim morda zdaj zdijo dovolj dramatične, da bi bili pripravljeni pozabiti na svoj značilni narcizem majhnih razlik. A za volilce to ni zagotovilo za naprej. Razen če so že pozabili, kako in zakaj je razpadla prejšnja vlada.
Pa še nekaj: svoj comeback so po tako rekoč sto letih hiberniranja najavili zeleni, namreč eksplicitno zeleni — ne tisti, ki imajo tako imenovani zeleni prehod na lepem kar naprej na ustih kot drugo magično besedo, ki bo vsaj popestrila, če že ne definirala prihajajoče volitve. Ta pravi zeleni, da tako rečem, utegnejo v navezi s civilnodružbenimi gibanji ali vsaj v njihovi bližini krepko premešati karte oz. glasovnice. A to je že stvar vedeževanja, ki ne spada v resno rubriko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
