Odpovedati se RTV Slovenija bi se mi zdelo renegatsko. Nekaj tako nezaslišanega, kot če bi se odpovedal državljanstvu, da ne rečem celo nacionalnosti.
Tokratna rubrika Kontra je posvečena problematiki RTV Slovenija. Današnjemu uvodnemu in zaključnemu tekstu urednika Marka Crnkoviča naslednji teden bodo v naslednjih dneh sledili prispevki nekdanjega direktorja informativnega programa Pop TV Tomaža Peroviča, voditelja Odmevov TVS Igorja E. Berganta, člana Programskega sveta akad. dr. Janka Kosa, radijskega voditelja in pomočnika direktorja Radia Slovenija Mateja Praprotnika, nekdanjega novinarja BBC World Servicea Tadeja Zupančiča in prof. dr. Suzane Žilič Fišer s FERI.
Rad bi napisal kaj spodbudnega in optimističnega o RTV Slovenija, pa ne morem ali vsaj ne znam — razen tega, da sta tako javni radio kot televizija zame vedno bila in bosta tudi ostala moja prva izbira. Odpovedati se RTV Slovenija bi se mi zdelo renegatsko. Nekaj tako nezaslišanega, kot če bi se odpovedal državljanstvu, da ne rečem celo nacionalnosti.
Ja, problem RTV Slovenija je tudi identitetni, kulturni problem, problem slovenskega samozavedanja. Ampak ker ima uboga nacionalka — z radiem vred, a zlasti televizija — cel kup urgentnejših problemov, si bom ta aspekt prihranil za posladek.
Vse je relativno
In kateri so ti problemi, povzeti v enem odstavku?
Gledanost TVS pada. Zaradi skromnega oglasnega izplena in po mnenju nekaterih prenizkega prispevka je v RTV v finančni krizi. (Nič novega.) Nekoč samoumevno plačevanje prispevka danes mnogi vidijo kot prisilo in nelojalno konkurenco. Vodstvo krči programske vsebine. (Tudi to ni od včeraj.) RTV Slovenija, zlasti TVS, je uredniško gledano v kadrovski in profesionalni krizi.
Vse to se kaže tako pri vsebinah kot z vedno bolj glasnim nezadovoljstvom in/ali tihim nezanimanjem občinstva. Mnogi tudi očitajo RTV politično pristranskost. Drugi jo zagovarjajo in kritikom očitajo nazaj politizacijo skozi Programski svet, politikom samim pa pritiske na novinarje in urednike.
Nič od vsega tega ni neres. Je pa tudi relativno.
Kar zadeva prvi problem, so slabi ratingi TVS posledica kombiniranega informacijskega predoziranja, naveličanosti publike, torej spremenjenih informacijskih in konzumentskih navad, še posebej pa pranja možganov z družbenimi omrežji. Ne samo tega, seveda, ampak predvsem tega, bi rekel. Žal. Nergači se zgražajo: kdo bo pa to gledal, to ja ni za nikamor. Ah, ta neznosna lahkost kritiziranja.
Bi si morala RTV prizadevati za boljšimi ratingi? Absolutno, a ne za vsako ceno. Po zakonu je zavezana predvajati vsebine, obsojene na nizko gledanost. Verske, Mostove/Hidak, dokumentarce, znanost, kvalitetne filme, pop … Pa tudi informativne, politične vsebine. Vse to mora biti na programu, čeprav je nišno.
Žalujoči ostali
Slaba gledanost je bila recimo eden od razlogov, zakaj je generalni direktor Andrej Grah Whatmough pred časom razrešil direktorico TVS Natalijo Gorščak. Kriva? Nedolžna? Malo ja, malo ne. A v vsakem primeru oboje. Cela medijska Slovenija je zaradi tega šla v luft. Skoraj vsaka kritika RTV ali ukrep na RTV je napad na javni servis. Kar pa seveda ni res. S tem delajo nacionalki medvedjo uslugo. Ni dobro, da se počuti zaščiteno in samozadovoljno.
No, prejšnji teden mi je Rosvita Pesek razlagala, kako je Slavko Bobovnik še ne tako davno — pred upokojitvijo — naslednji dan delal galamo po pisarnah, če je bila kdaj gledanost Odmevov nižja od 10%. Danes pa je kake tri procente, celo dva včasih.
Jaz za Natalijo Gorščak nisem žaloval. Pa tudi za Manico Janežič Ambrožič ne. Niti za Jadranko Rebernik. Niti za Ljerko Bizilj. Pa da ne bom samo teh neverjetnih ženskih kvot našteval: tudi za Fillijem nisem žaloval in ne za Kaduncem.
Jaz žalujem ali bi žaloval samo za nekaterimi vsebinami, ki bi jih sam rad gledal. Ki so mi (bile) všeč, ki me zanimajo, ki jih cenim, pri katerih opazim novinarski in uredniški trud. V bistvu mi je žal za vsebinami, ki so v funkciji poslanstva RTV. Pustimo zdaj to, kaj je komu všeč.
Seveda pa za vse ni dovolj sredstev. Za 12,75 evra na mesec že ne.
Konkurenca
Bi si morala RTV prizadevati za boljšimi ratingi? Absolutno, vendar najbrž ne za vsako ceno. Že po zakonu (oz. zakonih) je bila že od nekdaj zavezana predvajati vsebine, obsojene na nizko gledanost. Verske vsebine? Mostovi/Hidak? Specialistične kulturne vsebine? Dobri dokumentarci? Znanost, več znanosti? Poljudne? Kinotečni, kvalitetni filmi za cinefile? Pop kultura, ki je blizu mladim? (Ne ravno fanom narodnjakov.) Vse te vsebine morajo biti na programu, čeprav so nišne. Tudi prenekatere informativne vsebine, nenazadnje. Kako naj s takimi vsebinami dosežejo zavidljive ratinge? To bi bilo tako, kot če bi založbo, ki izdaja literarne ali intelektualne poslastice, ne bestsellerjev, prepustili tržišču. Slovenskemu tržišču, ki tega imena v ekonomskem smislu sploh ni vreden, ker ekonomija obsega ne obstaja.
In vendar RTV konkurira Pro Plusu pa še komu. Žal pa ne samo v okvirih produktivne in primerne tekmovalnosti, temveč tudi tabloidnosti v informativnem programu. Vedno več je populizma na nivoju Kanala A. Če me določena oddaja razjezi, sem v stanju napisati, naj novinarko — ponavadi gre za kolegico, se opravičujem — ugodno prodajo Kanalu A.
Slabi ratingi so posledica informacijskega predoziranja, naveličanosti publike, torej spremenjenih konzumentskih navad, še posebej pa pranja možganov z družbenimi omrežji. Ne samo tega, seveda, ampak predvsem tega, bi rekel. Žal. Nergači se zgražajo: kdo bo pa to gledal, to ja ni za nikamor. Ah, ta neznosna lahkost kritiziranja.
Odmevi so po drugi strani še zadnja utrdba kvalitetnega informativnega novinarstva, vse drugo pa je daleč zadaj. Sploh pa te magazinske in debatne vsebine kot Tarča in Tednik, namenjene ustvarjanju afer in političnemu pljuvaštvu. Degradaciji kulture polemiziranja, na kratko rečeno. Informativni program nasploh je precenjen. Sam ne vidim pametnega razloga, da je ob določenih večerih na enem in istem programu — Prvem, seveda — po nekaj ur informativnih, beri: političnih vsebin.
Pristranskost
Ali je RTV Slovenija politično pristranska? Oz. navijaška, kot je zdaj moderno reči? Seveda. Včasih že, ne pa vedno. Ampak v klimi vsesplošnega kreganja in obmetavanja z žaljivkami ni prav nobene možnosti, da gledalci in poslušalci ne bi v skoraj vsem in skoraj vedno videli politične pristranskosti. Tudi če je ni. Zdaj eni, zdaj drugi.
Ampak problem je v tem, da TVS na pristranskost odgovarjajo s pristranskostjo. Če ne verjamete meni, bo pa zato jutri napisal Tomaž Perovič:
“Če imaš eno neuravnoteženo oddajo na prvem programu, naredi dve na svojem tretjem in tako si vse uredil. Ja, že mogoče […], če se zagovarjaš pred politiki. Zagovor pred gledalci in ustvarjanje stabilnih gledalcev pa to ni. S takšno politiko delaš škodo prihodnosti lastne medijske hiše. Ena neumnost na drugo neumnost še nikoli nista rodili nič pametnega.”
Obiščite spletno stran brez oglasov.
