(KONTRA) Za RTV, pro RTV: Za veliko težav smo si krivi sami, pravi Igor E. Bergant

Radiotelevizija Slovenija (in razprave o njej) je bila vedno sorazmerno dober posnetek slovenske družbe. Če jo gledam od zunaj, se mi zdi, da je RTV Slovenija boljša, kot je njen trenutni sloves, od znotraj pa ugotavljam, da bi zagotovo morala biti boljša, kot je. Kar pa ni razlog, da bi jo morali poniževati, podržaviti ali celo uničiti.

A bom odkrit. Za veliko težav smo si krivi sami. Že prvi vtis, ki ga mnogim ponudi televizijski informativni program, bi bil lahko boljši.

Krivi so radijci

Krivi so, vsaj malo, radijci. Ko so se sredi 50. let v Sloveniji rojevale prve televizijske oddaje, so jih postavljali radijski novinarji. Logično? Niti ne. Skoraj sočasno je na drugi strani Karavank nastajal televizijski del današnjega ORF, kjer so tudi pri informativnih oddajah imeli glavno besedo ljudje iz filma. Slovenski televizijski pionirji si zaslužijo dolžno čast in slavo, a so v televizijskem poročanju utemeljili pristop ilustriranega radia, v katerem je slikovni del drugotnega pomena in se prilagaja nosilnemu besedilu. Pa ni šlo za ideologijo, pač pa za dostopnost in zglede italijanskega televizijskega signala. Tudi pri gostobesednih zahodnih sosedih je bil radio (besedilo) osnova za televizijo (sliko). Pri nas ta pristop še danes občasno prepoznamo v zasnovi našega vsakodnevnega dela (in včasih tudi razmišljanja).

Meje “filmskega” in “radijskega” pristopa — tradicionalna radijska zmerljivka “holivudar” na račun televizijcev je spričo zgodovinske krivde radijcev svojevrsten paradoks — so se medtem vendarle skoraj zabrisale, pri čemer nam našega zgodovinskega zaostanka nikoli ni uspelo povsem nadoknaditi. To kaže primerjava s komercialnim programom Pop TV, ki so mu televizičnost poročanja že ob nastanku vcepili njegovi ameriški svetovalci. Komaj smo pri nas začeli in razmišljati drugače, že se je pojavil trend barvitih infografik in virtualnih animacij, pri katerih, vsaj v vsakodnevnem poročanju, zaostajamo.

Problem posnemanja

Nekatere poročevalske pristope smo na TV Slovenija včasih prevzeli brez premisleka. Recimo dramatični sedanjik (navidez) angažiranega terenskega poročevalca ali poročevalke. Leta 2014 smo ga v naših poročilih prvič videli in slišali kakih 14 dni po tem, ko so ga začeli načrtno uporabljati na Kanalu A.

Problem ni v formatu, ki je povsem primeren za določene oddaje, praviloma na komercialnih televizijah, manj pa sodi v resen news na nacionalnih. Ob tem je original pač (in tudi v tem primeru) vedno boljši od kopije.

A težava je še starejša. RTV Slovenija se je v 90. letih precej pasivno odzvala na pojav komercialne konkurence in ji s tem posredno celo pomagala k uspešnosti in razmahu. Pa tudi problem posnemanja se je pojavil še pred dramatičnim sedanjikom (ki je medtem že preteklik). Z odmevnimi prestopi s komercialk na nacionalko (praviloma so sicer potekali v nasprotni smeri) smo v nekaterih obdobjih celo želeli preseči konkurenco s še večjim senzacionalizmom, banalizacijo poročanja in tako rekoč načrtno histerizacijo javne razprave.

Javna televizija je tako prispevala svoj delež (četudi ne odločilen) k “veliki razdraženosti” sodobne družbe v digitalni dobi, ki jo je v Nemčiji in v Evropi pred tremi leti odlično utemeljil medijski strokovnjak Bernhard Pörksen.

Omenjena nihanja so načela našo verodostojnost in pri nekaterih tudi profesionalno samozavest. Da na obeh komercialnih kanalih s svojimi informativnimi oddajami (Pop TV in Kanal A) poročajo na bolj populističen način, je v skladu z njihovim pristopom in znotraj tega povsem profesionalno. Da pa smo jih na TV Slovenija tolikokrat posnemali in capljali za njimi, pa precej manj.

Toga organizacija dela

Radio Slovenija je kljub zgodovinski krivdi precej bolj dinamičen in sodobnosti zgledno prilagojen del RTV sistema. S svojimi svežimi pristopi in dodatno ponudbo smiselno gradi prihodnost in širi svoj doseg. To tudi kaže, da ni problem v izobrazbi naših ljudi, pač pa v sistematičnem nadgrajevanju in uporabi znanja.

Na naši televiziji imamo kar nekaj odličnih in zglednih primerov dobrih praks, pristopov in oddaj, tudi v informativnem programu. Hkrati pa je tudi razumljivo, da so prav tam najbolj opazne težave. Obseg dela oz. nabor informacij, ki jih zaradi našega poslanstva in statusa moramo obdelovati, je izjemen. Tako ogromen in zahteven, da mu včasih preprosto nismo kos.

Imamo tradicionalno togo organizacijo dela (kar ni samo problem našega programa, pač pa tudi sistemskih in zakonskih podlag). Zanimivo je, da sta naša počasnost in navidezna neodzivnost včasih tudi posledici nujnih in predvsem višjih standardov preverjanja. Vse bolj smo soočeni s preobremenjenostjo vse manjšega števila sodelavk in sodelavcev ter z odhodi iz tega razloga.

Dnevni red politike

Želja po zajemanju prevelikih količin vsebine s premajhno žlico ima še druge posledice: zaradi finančnih, tehničnih in kadrovskih omejitev se v zadnjih letih preveč odzivamo na institucionalno uprizorjene medijske oziroma PR dogodke (uradne tiskovne konference, izjave, obiske), vse manj pa imamo ljudi, možnosti in časa za raziskovalne prispevke, s katerimi bi v interesu javnosti sami narekovali tempo družbenih tem.

V odsotnosti tega tiči tudi eden izmed razlogov, da nam delovni dnevni red v preveliki meri kroji politika v najširšem pomenu besede. To pa za seboj potegne še nekaj: izrazito prevlado poročanja o dogodkih v Sloveniji, zlasti notranjepolitičnih, posebej v primerjavi z dnevnimi vsebinami iz Evrope in sveta. Njihov delež že leta vztrajno nazaduje. Gre za eno od naših najbolj problematičnih neuravnoteženosti. In nič ne kaže na bolje. Pogosti finančni rezi praviloma najprej posežejo prav v poročanje iz tujine, vključno z dopisniškimi mesti.

Programski svet

O problematičnosti zakonodaje, ki urejuje delo RTV Slovenija, je bilo prelito že veliko črnila in žolča. Z razlogom. Mandat naše hiše je (pre)obširen in nedorečen. Veliko število (29) članov Programskega sveta RTV Slovenija kot glavnega organa javnega nadzora našega niti ni največji problem. Problem je, da se je Programski svet v različnih sestavah vedno preveč ukvarjal z zadevami, ki se ga ne tičejo (štetje sekund posameznih prispevkov ali članov snemalnih ekip), in premalo o tistih, ki bi svetnike morale bolj zanimati (na primer celovitost ponudbe in povezanost programov ter razvoj ponudbe in strateška vprašanja).

Vse preveč je tudi svetnic in svetnikov, ki o ustroju večjih medijev ne vedo kaj dosti, ki so delovali (ali delujejo) kot predstavniki zelo ozkih interesov (ali celo zgolj samo oddaj oz. posameznikov), ali kot nekakšni naduredniki in naddirektorji, velikokrat z bolj ali manj jasno politično agendo.

V ta sklop sodi (ne)razumevanje instituta mnenjske oz. politične uravnoteženosti poročanja. To poznajo tudi drugod po Evropi, a se je praviloma, kot na primer v Nemčiji, lotevajo precej manj tehnično in mehansko kot pri nas. Bržkone je za to krivo kronično nezaupanje politične in v programskih svetih pogosto prisotne parapolitične srenje do novinark in novinarjev. Morda smo jim neposredno po uvedbi težko pričakovane strankarske demokracije v Sloveniji pri tem pomagali kar sami, ko smo v debatah pogosto prevzeli vlogo zgolj pasivnih pobiralcev žogic.

Ob tem imamo kolegice in kolege, ki takšne vdore celo podpirajo in v popolnoma normalne, dnevne razprave kolektiva in v uredniške odločitve kar sami v realnem času vpletajo programske svetnike in svetnice.

Mit levičarske usmeritve

Domnevno kronična, skrajno leva usmerjenost novinark in novinarjev pri nas je do onemoglosti ponavljan mit, podprt s precej subjektivnimi “dokazi”. Veliko teh očitkov je skoraj dobesedno enakih, kot so jih od skrajno desnih populistov iz Svobodnjaške stranke Avstrije (FPÖ) ali Alternative za Nemčijo (AfD) deležni radiotelevizijske kolegice in kolegi v teh dveh državah.

Dejstvo je, da se zdrsi v eno in drugo stran dogajajo ter ne morejo biti vedno dober argument pri obrambi naše profesionalnosti. Ob tem se dogaja, da domnevno uravnoteženost včasih celebriramo s prekoračenjem meje uravnovešenosti. A gre za ekscese, ne za pravilo. O tem se pogovarjamo med seboj. Je pa res, da bi morala biti odkrita samorefleksija še bolj kot doslej del naše poklicne drže.

Bulvarstvo in zaplankanost

Kaj pa širše okolje? Težave kakovostnega tiska v Sloveniji so del mednarodnih trendov in navideznega spletnega zastonjkarstva pogosto nerelevantnih ali celo lažnivih informacij. Za resne vsebine, ki bi jih kot eden od poglavitnih virov na našem majhnem tržišču morala zagotavljati prav finančno neodvisna RTV Slovenija, je del težave tudi slovenski provincializem, ki se v 21. stoletju celo vidno krepi.

Deloma je ta fenomen povezan s slovensko medijsko ponudbo. Najuspešnejši časopisni projekt zadnjih desetletij, Slovenske novice iz Delove hiše, je bil od vsega začetka zastavljen za bulvarske vsebine zelo ozko in skoraj zaplankano. Ker je bil komercialno uspešen, je tako tudi ostalo. Razlika v primerjavi z bulvarskimi časopisi v zahodni Evropi in tudi marsikje drugje je očitna, sploh ko gre za vpogled rednih bralcev Slovenskih novic v relevantne domače in še zlasti pomembnejše mednarodne dogodke. Očitno take vsebine znatnemu številu prebivalcev Slovenije ustrezajo, vendar ponudba soustvarja tudi standarde. A Slovenske novice seveda ne bi smele biti ovira za RTV Slovenija.

Populizem

Populizem komercialnih televizij bi moral biti motiv za drugačnost nacionalne televizije (še zlasti ob relevantnosti radija in dostopnosti multimedijskih vsebin). A ne na vzvišen način, ki mu občasno podležemo. Gre za problem prave mere. Dodaten zagon (re)provincializaciji Slovenije je — kako presenetljivo! — prinesla naša vključitev v Evropsko unijo (in NATO) ter kasnejši prevzem evra. Po samostojnosti države postali smo hitro postali del Zahoda, s čimer smo ob relativno usklajenem delovanju celotne družbe in politike uresničili glavne želje osamosvojitvenih generacij.

To ni bila težava. Težava je v tem, da smo miselno in akcijsko zastali. Nismo si zadali novih skupnih ambicioznih ciljev družbe in države v spreminjajočem se svetu. Nismo več vedeli, kaj nekdanji vzorni EUčenec sploh želi postati. Obrnili smo se navznoter, ne pa navzven, kot da bi čakali, kdaj bomo lahko spet žrli in opetnajstili drug drugega.

Morda bi bilo od RTV Slovenija pretirano pričakovati, da bi lahko sama kljubovala temu procesu, poskušala uveljaviti téme prihodnosti ter pomagati povezati družbene sisteme, ki so se začeli oddaljevati med seboj (proces razgradnje, ki je tako dramatično udaril med koronakrizo, se je začel že zdavnaj). A bi tudi mi lahko precej bolj smiselno in odločno krmarili proti toku.

Kakovostne in povezovalne vsebine

Seveda nudimo tudi kakovostne in povezovalne vsebine, a pri tem v minulih desetletjih nismo bili dovolj dosledni, ustvarjalni in pogumni. Že nekoliko bolj razvejano sodelovanje med našo televizijo, radijem in tudi kakovostno in obširno spletno ponudbo je včasih misija nemogoče — pa smo edini medij v državi, ki združuje vse tri elektronske medije. Imamo izvrstne domače in tuje oddaje, denimo dokumentarce, ki jih premalo promoviramo in vključujemo v druge programe.

Hkrati kronično premalo naredimo za ponovno privabljanje tistega prebivalstva, ki smo ga — in ne samo mi — izgubili. Kako načrtno svoje vsebine ponujamo na različnih socialnih omrežjih? Imamo kar dobre posamične primere otroških in znanstvenih oddaj in radijsko ponudbo, a je tega premalo. Na ORF je izbor televizijskih informativnih vsebin nedavno prodrl na TikTok. Za nas je to znanstvena fantastika in sistemski problem, saj se v česa takega v veliki medijski hiši za dolgotrajne učinke pač ne da lotiti aktivistično in volontersko. Kam vodi tovrstni diletantizem javnih in državnih institucij, nam je jasno pokazala koronakriza.

Beganje med občasno nadutostjo in nepremišljeno imitacijo konkurence, nedovzetnostjo za utemeljene kritike ter prestrašenostjo nad kritikantskim (in pogosto politikantskim) kričanjem in žalitvami nikoli niso bile najboljše osnove za profesionalno samozavest. Očitki, da smo premalo (tudi osebno) prisotni v slovenskih krajih izven Ljubljane (dopisniške ekipe so seveda izvzete), žal držijo.

Dovolj dobro za ORF in ZDF, ne dovolj za TVS

Morda naše tegobe še najbolje ponazarja anekdota z avstrijsko-nemško serijo Gorski zdravnik (Der Bergdoktor), ki je že štirinajst sezon velika uspešnica javnih televizij ORF in ZDF. Za nakup tega in podobnih programov smo se pred leti zanimali tudi na naši televiziji, ko smo želeli okrepiti programsko ponudbo v popoldanskem sporedu drugega programa.

Problem je bil dokaj tipičen: zamisel je prišla sredi leta, tako rekoč udarniško, sredstev v letnem proračunu za dodatne vsebine ni bilo, manevrskega prostora za finančne prerazporeditve pa malo… Slišati je bilo tudi pomisleke, da takšna milnica pač ne sodi na našo nacionalno televizijo. Zamisel o Bergdoktorju & Co. je ostala nedorečena. Ni se zgodilo nič.

Nadaljevanje je znano. Dr. Martin Gruber (ki ga upodablja štajerski rojak Hans Sigl) je svoj slovenski dom našel na Pop TV, kjer v najbolj gledanem večernem terminu v minulih letih ni osvojil samo src slovenskega ljudstva, pač pa tudi predsednika republike. Ob komercialnem uspehu, seveda.

Se spomnite, kako je dr. Gruberja/Sigla pred nekim nakupovalnim središčem v Ljubljani sprejela velika množica častilcev (nekateri so gostu zastavljali tudi vprašanja iz medicine)? Seveda ga je sprejel tudi predsednik republike, čigar instagramski nasmehi so pozneje začeli nenavadno spominjati na simpatično figuro družinskega zdravnika, ki predano pomaga vsem in vsakomur. Ach, kako bi nam prav prišel tudi za zdravljenje marsikaterega predsodka v naši lastni hiši!

Za prepoznavanje sodobne Slovenije ni dovolj samo velikokrat pavšalno opazovanje tujine (pri čemer se ta za nekatere, tudi na RTV, začne in konča na Hrvaškem), pač pa tudi razumevanje avstrijsko-bavarske mentalitete (z vsem kar sodi zraven), ki je v teh krajih vladala kako tisočletje.

Kar je najboljše za ORF in ZDF in je vzor celo predsedniku države, ni bilo dovolj dobro za RTV Slovenija. Včasih nam res manjka občutek za ljudi, za pravo mero ter čas in prostor, v katerem delujemo. A to ni samo naš problem. So še precej hujši primeri …

Da v teh težkih časih nobenemu od odgovornih ni prišlo niti na misel, da bi za promocijo cepljenja morda poprosil dr. Martina Gruberja/Hansija Sigla, kaže na to. Priljubljeni lik oz. igralec je že konec lanskega decembra javno pozval k cepljenju, in sicer v svoji pogovorni oddaji na Instagramu. Stanje v Sloveniji današnjega dne zagotovo ne bi bilo slabše, če bi tudi nas k cepljenju vabil naš dobri gorski zdravnik…