Ste že slišali za slovenski pregovor: "Če bi fovšija gorela, bi sosedova prav gotovo gorela lepše." Za Slovence pravijo, da se veliko prepirajo in pravdajo, in to največkrat s sorodniki in sosedi. Da so sosedje drug drugemu škodoželjni in nevoščljivi, da med njimi prevladuje zavist, lahko slišimo skoraj na vsakem koraku. Toda v naši ulici dokazujemo prav nasprotno.

Sosedje naše ulice se družimo na skupnem dvorišču, otroci pa se medtem igrajo na zelenici in igralih. Tako pravzaprav iz dneva v dan spoznavamo sosede iz svojega in sosednjih stopnišč ter ljudi iz bližnje okolice. S tem večamo razumevanje med ljudmi, ki živijo za sosednjimi vrati, ter krepimo medsosedsko pa tudi medgeneracijsko povezanost. Lažje je pozdraviti nekoga, ki ga poznaš in veš, kdo je, kje živi. Lažje ga je ogovoriti in lažje mu je pomagati. Takšna bivalno sožitje nas dela bogatejše in prinaša novo vrednost v naše vsakdanje življenje.

Tako je večina spoznala ali pa šele spoznava, da je bolje imeti in pozdraviti dobrega soseda ter poklepetati z njim v živo, kot pa nemo strmeti v ekran malih ali velikih naprav, ki bi nas naj povezovale preko družbenih omrežij, a nas v resnici vse bolj razdvajajo, odtujujejo, delajo nepoznane in nevidne.

Sosed je oseba, ki živi blizu nas. Beseda sosed je pravzaprav sestavljena iz znaka na pomoč, SOS in končnice -ed. In še kako drži, da na pomoč najlažje in najhitreje prikličemo osebo, ki živi blizu nas. Še vedno velja, da je dober sosed več vreden kot vsa žlahta. Seveda pa so tudi nesoglasja sestavni del našega skupnega življenja. A že Prešeren je v Zdravljici zapisal: "Ne vrag, le sosed bo mejak!"

Načeloma o sosedih ne vemo veliko, a se nas njihova življenja hote ali nehote bolj ali manj dotikajo. Sosedov si tudi praviloma ne izbiramo sami. Skupaj pač živimo v ožjem bivanjskem okolju in se drug drugemu povsem ne moremo izogniti. Postanejo naši mimobežni znanci, lahko pa tudi kaj več. Čeprav ni definicije dobrega ali slabega soseda, zame najbolj velja tista modra misel, ki pravi, ne stori sosedu, česar ne želiš, da sosed stori tebi! Sosedje so lahko ljudje, ki so dostopni in razumevajoči. Pripravljeni pomagati. Lahko pa se gledamo tudi postrani, kar je še najmanj. Eni se celo prepirajo in se srečujejo le še v sodnih dvoranah. 

Pravijo, da imajo stene našega bloka ušesa, a še huje je, če sosed vse vidi in vse sliši. Živim v Mirni ulici, kjer pa v resnici ni ne miru ne tišine. Imamo pa ulico ves čas pokrito s "kamero", ki ji je ime Berta. Največkrat ji pomaga mož Korl, ki z roko kaže in usmerja pozornost "svoje kamere". Da ne bi slučajno kaj spregledala. Naša soseda je kamera, ki vse vidi, sosed pa kot Facebook, ki vse prebere in raztrobi. Imenujemo ju kar Blokovska obveščevalna služba sosedov ali na kratko BOSS. Pogosto vesta naša draga soseda povedati celo več, kot je sploh možno videti in slišati. Ja, ta dva naša soseda sta se zataknila v rutino svojega vsakdanjega življenja in imata malo ali pa nič časa zase ter mnogo mnogo preveč za druge.

Že zjutraj si na okensko polico prineseta manjša vzglavnika. Nanju se nato čez dan naslanjata s komolci, da ju ne bi preveč bolela. In zatem vse natančno "skenirata". Ker vse vidita, tudi vse vesta in pravita, da je ulica s četrtega nadstropja videti lepša in nekoliko drugačna, kot če zgolj hodiš po njej in gledaš v tla.

No, popoldan pa vseeno kakšno uro počivata. Zapreta okna in polkna ter čas preživita v zatemnjenem prostoru. Lahko bi rekli nevedna, saj zatem poizvedujeta, ali se je v tem času kaj pripetilo, kar sta morda zamudila. Svoje opazovanje zaključita šele, ko prične njuno okno zlatiti sončni zahod. 

A očitno je, da sta kameri tu in tam na svojih položajih tudi ko sosedje zapustimo ulico, prižgemo luči in se začnemo pripravljati na nočni počitek. Saj vesta povedati, da nekatere hodijo po stanovanju samo v spodnjih hlačkah ali celo gole. Štejeta pa tudi, kolikokrat je soseda Fanika v temi odprla svoj hladilnik. 

Navsezgodaj, še preden se "obesita" preko okenske police, v Večeru prebereta osmrtnice, da ne bi slučajno koga zaman iskala. Ona vesta, kdo in kdaj prihaja. Kdo ima nov avtomobil, kdo kje parkira. Pa tudi, da na prvi vhod k poročeni sosedi Jožici prihaja postaven veterinar, čeprav soseda nima ne kužka ne muce. Vesta povedati tudi, kdo nakupuje v kateri trgovini in kdaj nosijo sosedje domov večje nakupe. Namigujeta, da se mora pri sosedi Faniki še hladilnik zrediti, ne le ona, ko pa toliko tovori domov. 

A kaj, ko jima gredo na živce tudi vse vitke sosede, saj pravita, da ne morejo biti vse suhe, tudi kakšna lepa mora biti. Ne gre jima z glave, zakaj soseda Marica nosi domov zavoje plenic. Zato sta podala prognozo, da je morda zbolela. Pozabila sta namreč, da je soseda dobila vnukinjo.

Ima pa BOSS tudi pozitivni učinek na vse, ki stanujemo blizu njiju. Še kako se namreč zavedamo, da imamo nekoga ves čas nad seboj. Zato ves čas pazimo, da ne bi naredili kaj narobe. Odvrgli kakšno smet ali cigaretni ogorek na ulico, preveč glasno karali otroke in podobno. 

"Pa več sreče prihodnjič," sta kar v duetu ogovorila soseda Dražena, ki ni nameraval pobrati iztrebka svojega psa. In že je iz žepa potegnil vrečko ter pobral, kar je njegov Floki onečedil. Bil sem presenečen nad presenečenostjo soseda, ki kar ne more verjeti, kako lahko BOSS vse vidi. Saj je vendar pričakovano, da tisti, ki gledamo večinoma v tla, manj vidimo in veliko zamujamo. 

A kje hudiča sta bila, ko so zlikovci v ulici vlomili v prodajalno čevljev, v lekarno, poskušali vlomiti v stanovanje, odpeljali kolesa iz kolesarnice ... Ko so policisti zbirali  informacije pri njima, nista bila najbolj zgovorna. Nič nista videla, nič slišala. Zato sta v očeh sosedov postala zelo nezanesljiv vir morebitnih dokaznih postopkov.

Ena sama neskaljena sreča na dveh nogah pa je naša soseda Nada. Je kot sonce, ki v rokah nosi veselje in v ustih zlati smeh, zaradi svojega zoba. Vedno polna življenjskih modrosti pogosto reče: "Dragi sosed, tako lepo se je smejati z vami. Če se smejiš sam, pomeni, da imaš rad le samega sebe, če se smejiš z drugimi, pa imaš rad vse." Njene modrosti pa zmeraj dopolnjuje Feliks, njen mož. Tudi tokrat je v naši družbi na hudomušen način izbral besede Ivana Minattija: "Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav sosedo. Nekomu moraš nasloniti roko na ramo, pa še kam drugam …" A ga vedno grobo prekine žena, ki prav po sosedsko tarna, da ni nikoli tiho.  

Medtem ko v ulici vsi črtimo našo BOSS, pa mala soseda Ema za vse krivi le njun blok. Pravi, da je velika hiša, v kateri stanuje gospa "kamela" - misli seveda o kameri -, tista, za katero se ji skrije sonce, luna, celo mavrica. In trdi, da je nebo samo njeno. Mene najbolj zadene njen nasmeh do ušes pa tudi njene solzice sreče, ki niso nikoli grenke. Ko priteče do mene in me tesno objame, me prevzame vsa sreča tega sveta. Za ta privilegij sem vesel in ponosen do neba in nazaj.  

Ne živim sicer v najlepši ulici v našem mestu, a kar je mnogo mnogo bolj pomembno, živim v ulici prijaznih in spoštovanja vrednih sosed in sosedov. Vsi si želimo le miru in varnosti ter čimbolj brezskrbno prihodnost, bolje rečeno starost.

PS: Vse. kar sem zapisal, lahko velja tudi za odnose med sosednjimi državami. Ti so lahko urejeni in temeljijo na medsebojnem dogovarjanju in sodelovanju, tako da krepijo mir in varnost, lahko pa se zaostrujejo, kar privede do krize pa tudi vojne … V vsaki državi delujejo obveščevalne službe, izvaja se vohunstvo ... Spori se lahko rešujejo po diplomatski poti ali z agresijo. Torej je naša ulica pravzaprav svet v malem.