Foto: Robert Balen
Ljudstvo je, poleg suverenosti, morda najbolj navdihujoč, pa tudi najbolj zlorabljen pojem v politični zgodovini in politični sedanjosti. Omenjamo ga v drugem odstavku 3. člena naše ustave, ki pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. S trikratnim sklicevanjem na ljudstvo je svoj zgodovinski govor v Gettysburgu končal Abraham Lincoln. Po drugi strani pa je uradno ljudska tudi Severna Koreja. V imenu ljudstva je v koncentracijska taborišča in na vislice na tisoče političnih nasprotnikov poslal zloglasni nacistični Volksgerichtshof. Deloval je zunaj ustavnih okvirjev in tako utelešal tudi nacistično razumevanje suverenosti, ki jo je Hitlerjev dvorni pravnik Carl Schmitt razlagal kot pravico oblasti, da se v izrednih razmerah postavi nad ustavo in zakone. Ta doktrina neomejene moči nacionalnega suverena - predvsem pa njene krvave posledice - je bila povod za vzpostavitev drugačnega pravnega in civilizacijskega modela, ki ga je Evropa po vojni zgradila na načelu združevanja suverenosti in prenašanju dogovorjenih nacionalnih pristojnosti na skupnost.{infobox-quote_full}182716{/infobox-quote_full}
Pred dnevi me je britanski zgodovinar Niall Ferguson, ki poučuje na univerzah v Harvardu in Stanfordu, v razgovoru poučil, da Mark Twain nikoli ni rekel, da se zgodovina ponavlja, ampak se rima. Čeprav sem bil razočaran, da mi je iz obtoka umaknil precej uporaben citat, pa je Twain o zgodovini rekel nekaj drugega, kar še bolj slikovito ponazarja tok in prepletanje preteklosti in sedanjosti. "Nove ideje ne obstajajo," je razmišljal Mark Twain, "to je nemogoče. Gre za veliko starih idej, ki jih postavljamo v nekakšen mentalni kalejdoskop, ki ga vrtimo v neskončnost, in čeprav ustvarjamo nove in zanimive kombinacije, gre vedno za iste stare kose barvnega stekla, ki so bili v uporabi vsa obdobja." Ljudstvo in oblast sta dva takšna koščka stekla, ki se skozi novejšo politično zgodovino pojavljata v različnih kombinacijah. Čeprav njuno zvezo po navadi povezujemo z demokracijo, je ta predvsem v dvajsetem stoletju pogosteje odsevala v temnejših odtenkih zgodovinskega kalejdoskopa.
Težava seveda ni v tem, da oblast ne bi smela biti ljudska, lahko pa se zaplete v operacionalizaciji tega plemenitega načela v družbeni sistem. Čeprav ustava zagotavlja, da ljudsko oblast državljani izvršujejo neposredno, je to bolj besedna figura. Če sem zelo enostaven, že v tako majhni državi, kot je Slovenija, si je nemogoče predstavljati, da bi zakonodajno, izvršilno in sodno oblast skupaj in neposredno izvajalo dva milijona ljudi. Oblast se izvaja preko institucij. In v oblikah in načinu delovanja teh institucij se skriva veliko različnih družbenih opcij, ki se vse sklicujejo na ljudstvo, oblast pa lahko izvršujejo na zelo različne načine. Na eni strani imamo pluralistično liberalno demokracijo, v kateri državljani svojo oblast izvršujejo preko volitev, kot to zagotavlja že omenjeni 3. člen slovenske ustave, občasno tudi preko referendumov, na drugi strani pa neliberalne in avtoritarne režime, ki razmerje med ljudstvom in oblastjo razumejo precej drugače. V najbolj skrajni različici tako, kot je to v svojem govoru septembra 1933 v ženevskem hotelu Carlton razložil rajhovski minister za ljudsko razsvetljenje in propagando dr. Joseph Goebbels. "Demokracije zgolj razpravljajo in nikoli ne odpravijo problemov," je dejal, "za razliko od Nemčije, kjer sta narod in vlada eno in kjer je volja naroda enaka volji vlade in nasprotno. Moderna struktura nemške države predstavlja višjo obliko demokracije, v kateri se na podlagi ljudskega mandata oblast izvršuje avtoritativno, brez kakršnihkoli možnosti za parlamentarno vmešavanje, ki bi izničilo in povzročilo neučinkovitost izvrševanja volje naroda."{api_embed_photo}734281{/api_embed_photo}
Zavračanje parlamentarne pluralistične demokracije je bilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji, in ne samo tam, zelo razširjeno. Poganjalo ga je razočaranje, v mnogočem upravičeno, nad šibkostjo, neodgovornostjo, sebičnostjo, nesposobnostjo in skorumpiranostjo tedanjih tradicionalnih oziroma mainstream političnih strank, kot bi jim rekli danes. Na valovih istih frustracij se je s pohodom na Rim na oblast zavihtel tudi Benito Mussolini. V družbenih razmerah, ki so jih pestile posledice prve svetovne vojne, svetovne pandemije in gospodarske krize, so ljudje množično izgubljali zaupanje v liberalno demokracijo in iskali rešitev v avtoritarnih alternativah in politiki, ki se je bila v imenu ljudstva pripravljena postaviti nad ustave in zakone, ter na koncu tudi osnovne civilizacijske norme človečnosti.
Zveni znano? Seveda smo od tistega obdobja kar nekajkrat zavrteli zgodovinski kalejdoskop, a vendar ne gre prezreti dejstva, da se nam obarvani koščki stekla postavljajo v kombinacijo, neprijetno podobno tisti, ki smo jo v Evropi že doživeli.
V današnjem času se ni treba truditi z iskanjem razlogov za jezo in razočaranje nad liberalno demokracijo. Mnoge od očitkov, ki so jih do nekdanjih demokratov pred stoletjem ali nekaj manj gojili evropski državljani, je mogoče, pa čeprav v drugačnih oblikah in obsegih, pripisati tudi mnogim njihovim današnjim naslednikom. Politika se prepogosto spotika v reševanju družbenih in globalnih izzivov, od ekonomskih kriz, socialnih in demografskih izzivov do okoljskih groženj, posledice napak pa se prenašajo na ljudi, ki so, ponovno pogosto upravičeno, razočarani in vse bolj jezni. Po vsem tem je sedaj prišla še svetovna pandemija, ki je noče in noče biti konec. Čeprav so nekateri, priznam, tudi jaz, v začetku upali, da bo kriza takšnih razsežnosti v posameznikih in skupnosti vzbudila tisto, kar je najboljše, najbolj razumno in solidarno, zdaj lahko ugotavljamo, da ni tako. V času, v katerem živimo, ni ogroženo le naše zdravje, ampak tudi demokracija in svoboda. Kot je nedavno dejal Henry Kissinger, "nacionalna enotnost in uspešnost temeljita na prepričanju, da so institucije sposobne predvideti katastrofo, ustaviti njene posledice in ponovno vzpostaviti stabilnost. Ko bo pandemija covida-19 za nami, bodo mnogi svoje institucije ocenjevali kot neuspešne. Ali je ta ocena objektivno točna, je nepomembno."
V takšnih razmerah ni nepričakovano, da mnogi v razočaranju nad predstavniško in pluralistično demokracijo rešitve ponovno iščejo v njenih alternativah. Percepcija, da je oblast odtujena in nima razumevanja, interesa in kompetenc, da bi učinkovito odgovarjala na legitimna pričakovanja državljanov, ponovno pogosto sloni na upravičenih očitkih in dejstvih. Državljani izgubljajo zaupanje v politične institucije demokracije in brez zaupanja državljanov demokracija ne more delovati.
Iskanje učinkovitih odgovorov na te izzive torej ni le legitimno, ampak nujno. Razumljivo je, da mnogi izhod iz odtujenosti politike vidijo v vračanju oblasti ljudstvu. S tem ni nič narobe, prav nasprotno. Vprašanje je le, kako se tega lotimo. Nevarnost je v tem, da "prenos oblasti" ponovno uzurpira politika, ki si sama jemlje pravico, da ekskluzivno interpretira, kdo je narod in kaj narod želi. Nekateri vidijo rešitev v prevladi neposredne demokracije in nadomestitvi predstavniške demokracije z referendumi. Nedavni uspeh ljudskega glasovanja proti zakonu o vodah je pri mnogih v Sloveniji še okrepil ta argument. A čeprav je referendum gotovo pomembna oblika demokratičnega izražanja ljudske volje, je tudi pri njegovi uporabi potrebna cela vrsta varovalk, saj se brez njih lahko sprevrže v prevlado večine, ki manjšinam krati njihove legitimne pravice, ali pa celo postane orodje za navidezno legitimizacijo avtoritarne oblasti. Spomnite se, o čem vse in kako smo na referendumu odločali ali se odloča ne le pri nas, ampak tudi v naši soseščini.
Eden od odgovorov je gotovo v večji participaciji državljanov v politiki. Svoboda izražanja mnenj, tudi na protestih, je ključna za delovanje demokracije. Vprašanje je le, ali takšne oblike vidimo kot nadzorni mehanizem in korektor predstavniške demokracije ali kot njeno alternativo. Največje število všečkov na družbenem omrežju še ni dovolj za demokratični mandat. Vsak protest in množična mobilizacija nista avtomatično tudi progresivna. Lanska raziskava, ki jo je vodil Timothy Garton Ash, je pokazala, da v Evropi več kot polovica mladih, ki jih skrbi okoljska kriza, v njenem reševanju bolj zaupa avtoritarnim voditeljem kot demokratom. Seveda ne trdim, da je obstoječi demokratični družbeni model popoln in ga ni mogoče izboljšati. A medtem ko iščemo alternative, velja najprej spraviti v red in okrepiti sistem, ki ga že poznamo. Problemov, ki povzročajo jezo in nezaupanje v demokracijo, ne gre pripisati slabim demokratičnim načelom, ampak nedoslednosti v njihovem uresničevanju. Demokracija zahteva legitimnost, kompetentnost, integriteto, transparentnost in odgovornost v izvrševanju oblasti. Pri tem se očitno ne moremo zanašati na dobro voljo politike, ampak so potrebni učinkoviti nadzorni mehanizmi, ki oblasti gledajo pod prste. Civilna družba, ki jo imajo populisti povsod tako v zobeh, je tukaj, poleg sodstva in medijev, ključnega pomena. To, kar v Sloveniji v zadnjem času počneta Pravna mreža za varstvo demokracije in iniciativa Glas ljudstva, je izjemen primer takšnega delovanja. Na politično oblast izvajata demokratični pritisk in jo silita k odgovornosti, pri tem pa se naslanjata na demokratične ustavne vrednote in jih s tem krepita. To je ena od tistih stvari, ki dajejo upanje, da nam bo uspelo ohraniti in okrepiti demokracijo in da se nam zgodovinski kalejdoskop ne bo zavrtel nazaj, v avtoritarne verze, četudi smo verjeli, da smo te za vedno pustili za seboj. Če Mark Twain nikoli ni izjavil, da se zgodovina rima, to še ne pomeni, da ne more biti tako.
