Matjaž Gruden
"Od leta 1850, ko so dobili vse politične pravice v nemškem rajhu, je Judom uspelo nadzorovati približno petdeset odstotkov medijev in sedemdeset odstotkov vseh sodnikov, tako da so močno vplivali na filme, gledališča in literaturo. Bili so absolutno preveč zastopani, tako kot danes v Angliji, Franciji in ZDA."
Zgornja misel je uvod v krajši prispevek na temo judovskega vprašanja z naslovom "Kaj so Judje naredili Nemčiji?", ki ga je v nedeljo, 14. maja 2023, na twitterju objavil uporabnik @AlesValant, bolj znan kot Boštjan M. Zupančič, doktor s Harvarda, bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenskega ustavnega sodišča, profesor prava in mednarodni pravni svetovalec, kot se gospod ponosno predstavlja na svojem profilu.
Teza je vsekakor drzna, ni pa povsem originalna. Poglejmo, na primer, kaj je septembra 1933 na tiskovni konferenci v velikem salonu ženevskega hotela Carlton izjavil dr. Joseph Goebbels, Reichminister za ljudsko razsvetljenje in propagando. "Judje so zasedli vodilna mesta v nemških medijih, literaturi, gledališču, filmu, v zdravstvenih in pravnih poklicih in na borzi. Pod nadzorom imajo parlament in politične stranke."
Morda se vam bo zazdelo, da je primerjava med obema doktorjema neprimerna in pretirana, saj našemu pač ne moremo pripisati odgovornosti za zločine do Judov, ki jih je zagrešil nacistični režim. Res je, vendar ta argument reže v obe smeri. Dr. Goebbels je novinarje, zaskrbljene nad njegovimi besedami o Judih, ki naj bi ugrabili državo, pomiril z zagotovilom, "da so koncentracijska taborišča namenjena zgolj prevzgoji antisocialnih voditeljev v koristne državljane". "S tem pretiranim judovskim vplivom bomo opravili na human način," je Herr Reichminister dobrodušno zaključil svoj nagovor zbranim predstavnikom sedme sile. In tukaj je razlika. Medtem ko bi se dr. Goebbels teoretično še lahko izmotaval, da leta 1933 ni vedel, kaj se pripravlja, je naš doktor besede o Judih in ugrabljeni državi ponovil – in aktualiziral –, zelo dobro vedoč, do česa je pripeljalo to "humano" reševanje "ugrabljene" nemške države.
Ampak vrnimo se k objavi našega bivšega ustavnega sodnika. Takole se nadaljuje. "Judje so bili odgovorni za številne katastrofalne zlome bank v Nemčiji med letoma 1870 in 1920. To ni nacistična ali antisemitska ali arabska propaganda, ampak je dokumentirano in celo objavljeno v knjigah, ki so jih napisali judovski Nemci. Milijoni nemških očetov so izgubili svoje dohodke, bogastvo in prihranke zaradi teh judovskih bančnih gangsterjev in špekulantov."
V tem delu avtor objavljenega prispevka naslavlja zimzeleno temo krivde posameznih družbenih skupin, etničnih ali verskih manjšin, za vse tegobe, ki jih v časih gospodarskih kriz doživljajo pošteni, delovni, beli in krščanski moški oziroma, v zgornji inačici, "milijoni nemških očetov". Navkljub temu, da ima iskanje grešnih kozlov v Evropi dolgo in krvavo zgodovinsko brado, pa niti dandanes ne izgublja priljubljenosti v delu političnih elit. Čuječnost je vsekakor na mestu. Spomnimo, po mnenju osebe, ki jo je naša država poslala na Evropsko sodišče za človekove pravice, so "Judje v Angliji, Franciji in ZDA danes absolutno preveč zastopani".
Ne pozabimo, tip je bil še pred leti heroj slovenske liberalne sredine
Ni še konec. Kot nas s svojo objavo opozarja človek, ki je bil dolga leta profesor na ljubljanski Pravni fakulteti - kjer so Judje, so tudi homoseksualci, dekadentnost in perverzija. In obratno. Saj veste, gliha vkup štriha. Gre seveda za fenomen, ki sta ga dr. Goebbels in njegov šef imenovala "kulturbolschewismus", danes pa ga mnogi prevajajo kot "kulturni marksizem" in navdušeno uporabljajo kot macolo v kulturnem boju nacionalističnega populizma proti vrednotam liberalne demokracije. Zaključna misel v zapisu, ki ga je objavil naš pravni velikan, gre takole.
"V nemško umetnost in kulturo ter gledališče in film so Judje vnesli moralno dekadenco. Prve homoseksualne gledališke predstave so bile na oder postavljene v Berlinu v dvajsetih letih 20. stoletja, prve prešuštniške gledališke predstave pa v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja s strani judovskih avtorjev. Prešuštvo, spolne perverzije vseh vrst, sadizem, mazohizem, veliko homoseksualnosti in dekadentna umetnost, umetnost, ki je popolnoma smešna, tako imenovana moderna umetnost, vse to so forsirali judovski intelektualci. In to je med nemškim ljudstvom povzročilo velik upor. Pisali so tudi posmehljive knjige in se delali norca iz Jezusa in krščanstva."
Tukaj smo, dragi moji sodržavljani in sodržavljanke. Globoko in vse nižje. Morda bo kdo ob mojem pisanju zamahnil z roko, rekoč, takšnim likom ne smemo posvečati pozornosti, ker jih to samo spodbuja. Gre za doktrino, ki temelji na prepričanju, da nestrpnost in sovraštvo izgineta sama od sebe, če ju dovolj temeljito ignoriramo. Sam sem drugačnega mnenja. Takšno širjenje antisemitskega sovraštva bi si zaslužilo ne le ostro obsodbo, ampak verjetno tudi pozornost tožilcev, ne glede na to, kdo bi stal za njim. In Boštjan M. Zupančič ni kdorkoli. In to ni njegov prvi antisemitski rodeo. Naš "vrhunski strokovnjak za človekove pravice" vsakodnevno razgraja po družbenih omrežjih, kot osemnajstletni obritoglavec, ki slabo prenaša alkohol. Pa nič. Od nikoder in od nikogar. Brezbrižnost in tišina, ki z vsakim zdrsom normalizirata zlo in sovraštvo med nami. Tudi v luči tragičnih dogodkov, ki smo jim bili nedavno priča v Srbiji, bi nas moralo skrbeti, do česa lahko pride v družbi, ki banalizira sovraštvo in pozive k nasilju. Danes pri nas nekateri nagovarjajo ljudi, da naj se oborožijo, baje nam grozi državljanska vojna.
Zakaj temu človeku nihče ne pogleda pod antisemitske prste na tipkovnici sovraštva, kaj šele, da bi ga krcnil po njih, (si) bo moral odgovoriti vsakdo sam. Nekateri verjetno zato, ker jim je očitno še vedno koristen. Ob nedavni ustanovitvi Sveta za boj proti sovražnemu govoru, so ga mnogi nasprotniki vladne odločitve navdušeno citirali kot največjega slovenskega strokovnjaka na področju sovražnega govora. Kar na neki način gotovo je. Kot je razvidno iz njegovih objav. Drugim je verjetno nerodno. Ne pozabimo, tip je bil še pred leti heroj slovenske liberalne sredine. Pravni tata mata in provokativni intelektualni žrebec, za katerim se dviguje prah. Tole je, na primer, ob njegovem odhodu iz Strasbourga pred sedmimi leti zapisal novinar ljubljanskega Dnevnika: "Profesorja Boštjana M. Zupančiča je velikokrat težko razumeti, saj je naravnan na preseganje konvencionalnih okvirjev … Nekateri mu to oporekajo, drugi ga častijo. Nihče pa nikoli ni rekel, da je slab sodnik. Je eden najboljših slovenskih pravnih strokovnjakov. Boštjan M. Zupančič iz Strasbourga odhaja kot velika pravniška avtoriteta."
Ne pozabimo, tega človeka je vlada Mira Cerarja kandidirala za člana Komisije ZN za človekove pravice. Veliki sramoti smo se izognili zgolj zato, ker se mu je še pred zaključitvijo postopka snelo in je na facebooku, potem pa še v pismih bralcev v The Guardianu, objavil zapis, v katerem je ob njeni smrti nagnusno napadel Simone Veil, bivšo predsednico Evropskega parlamenta in ministrico, zaslužno za liberalizacijo splava v Franciji. Navkljub aferi so ga stanovski kolegi nekaj mesecev kasneje izbrali med deset najvplivnejših pravnikov v Sloveniji. Seveda ne mislim, da so ljudje, ki so tega človeka podpirali in častili, soodgovorni za njegovo obnašanje v zadnjih letih, a jih njihova podpora v preteklosti danes vendarle obvezuje k reakciji in obsodbi. Še bolj to velja za slovensko politiko in državo. Človek, ki smo ga poslali na najvišjo funkcijo v sistemu človekovih pravic v Evropi, se danes obnaša na način, ki ogroža ugled Slovenije. Na Ustavno sodišče Republike Slovenije ni prikorakal sam od sebe, ampak ga je tja izvolil državni zbor. V času, ko se je znašal na Simone Veil, je dobival plačo na ministrstvu za pravosodje. Na Evropsko sodišče za človekove pravice ga je poslala slovenska država. Ta se sedaj ne more obnašati, kot da se je antisemitsko razgrajanje človeka, ki je v imenu Slovenije služboval kot sodnik v času nekaterih zelo pomembnih primerov pred strasbourškim sodiščem, v ničemer ne tiče.
Zagate ne bomo rešili s tišino in pretvarjanjem, da ne obstaja. Naša "velika pravniška avtoriteta" je kot princ Andrew, ki bi vsak dan objavljal fotke z Epsteinovih žurov. Če ne zmoremo in nočemo obsoditi tako očitnega antisemitizma s strani nekoga, ki smo mu še nedavno zaupali najvišje sodne funkcije v Sloveniji in v Evropi, postanemo soodgovorni tako za sovraštvo kot za njegove morebitne posledice. Z besedami sicer zelo selektivno zaskrbljenega bivšega predsednika republike gre za obnašanje, ki nas pelje nazaj. Cirka devetdeset let, v veliki salon ženevskega hotela Carlton.
