"Gospod, ali morda govorite angleško?" mi je zaklical starejši gospod, ki je sedel na leseni klopi na vaškem trgu. "Da," sem odgovoril obotavljajoče. "Ali bi morda imeli pet minut časa, da bi se pogovarjali z mano?" Ime mu je bilo Giuseppe. Srečala sva se v kalabrijski vasi Civita, visoko nad nacionalnim parkom Pollino. Čudovita skalnata pokrajina, ki se dviguje iz Jonskega morja, le nekoliko kilometrov stran. Če stopiš na prste, lahko skoraj zagledaš še dve drugi, Jadransko proti Bariju, in Tirensko, ki skupaj oblivajo peto, podplat in nart italijanskega škornja. Giuseppe je deset let preživel v Ameriki, v New Yorku. Ko sem ga vprašal, kaj je tam počel, mi je le pokazal svoje dlani. Zdaj vsak dan sedi na trgu in čaka na turiste, da bi vzdrževal svoje znanje angleščine. Na koncu me je še zaprosil, da mu napišem posvetilo v zvezčič, ki ga je povlekel iz aktovke. V njem jih je bilo še pol ducata, že popisanih. Z navdušenjem je opazoval, kako sem vanj zapisal nekaj besed. "Poglejte ga, pravi doktor," je zaklical nezainteresiranim mimoidočim, po stari italijanski navadi, ki doktorski naslov podeljuje precej bolj na široko, kot je to v navadi drugod.
Giuseppe je migrant. Oziroma natančneje bivši migrant. A je tudi potomec beguncev. Civita je v središču regije, kjer živi albanska narodna manjšina. Njegovi predniki so v 15. stoletju, po smrti njihovega nacionalnega heroja Skenderbega, pribežali iz Albanije pred Turki. Vsi napisi so dvojezični. Ob vhodu v vas ne piše le Civita, ampak tudi Çifti. Mnogi Arbereshi, kot se imenujejo, še danes govorijo v svojem albanskem narečju in vzdržujejo svoje kulturne navade in tradicije. Lesena klopca, na kateri je Giuseppe prežal na angleško govoreče turiste, je pred majhnim muzejem, posvečenem albanski manjšini, v katerem so sedeli trije njegovi prijatelji.
Namesto uspešne integracije in vseh prednosti za družbo, ki jih ta prinasa, smo priča strukturni diskriminaciji in vse bolj odkriti demonizaciji dela državljanov, ki v svojem novem okolju živijo že desetletja, pogosto že nekaj generacij
Zgodba, tako Giuseppejeva, kot zgodovina kalabreških Albancev, ni edinstvena. Je le delček bogatega mozaika, ki so ga od samega začetka človeške civilizacije zaznamovali, oblikovali in spreminjali ljudje, ki so migrirali. Zaradi preživetja in iz upanja na boljše življenje. Ali iz strahu, v begu, da si rešijo življenja. Naš svet in naše kulture, načini življenja, tradicije in navade, z vsem bogastvom in različnostjo, ki ju premoremo in z vsemi težavami, ki si jih znamo nakopati, so takšni, kot so, tudi zaradi ljudi, ki so v zgodovini zapustili kraje, kjer so se rodili. In pustili svoj pečat tam, kamor so prišli.
Priznam, glede ljudi, ki so zapustili ali bili prisiljeni zapustiti svojo domovino, nisem popolnoma objektiven. To je tudi zgodba moje družine. Verjetno bi do podobnega spoznanja prišla večina od nas, če bi le dovolj natančno prebrskala po preteklosti svojih prednikov. Moj dedek Vlado je bil rojen v Nabrežini pri Trstu. Zaradi fašističnega nasilja je bil, tako kot se drugi mnogi Slovenci iz teh krajev, prisiljen zbežati čez rapalsko mejo. Ustavil se je v prvi vasi na drugi strani, na Uncu, kjer je bil rojen moj oče. Tudi po materini strani je zgodba podobna, le da moj dedek Franček in babica Anuncijata nista zbežala, ampak so ju nemški okupatorji deportirali iz Svete Ane v Slovenskih goricah v bosansko vas Boljanić, blizu Doboja. Za seboj sta bila prisiljena pustiti novorojeno hči, ki je pedantni nacisti niso imeli na seznamu. Moja teta ni doživela vrnitve svojih staršev iz izgnanstva. Umrla je nekaj mesecev kasneje. Se je pa v Boljaniću rodila moja mama. In če ne bi bilo tamkajšnjih prebivalcev, ki so pomagali mladi slovenski družini, čeprav so tudi sami komaj imeli za preživetje, mama pred dnevi ne bi praznovala svojega osemdesetega rojstnega dneva, pa tudi tega članka vam ne bi bilo treba brati.
Nekaj zaključkov
Zgornji primeri seveda niso nikakršen empirični dokaz, gre le za utrinke, iz katerih pa si vendarle dovolim izpeljati nekaj zaključkov. Prvič, migracije so vedno bile in vedno bodo. Ideja, da jih bomo uspeli v tem, zgodovinsko naključnem obdobju, v katerega smo se rodili, uspeli zaustaviti, je iluzorna in nesmiselna. Drugič, migracije seveda vplivajo na našo kulturo in način življenja. Prišleki s seboj prinesejo svoje navade, ki v novem okolju pustijo sledi. Navajeni smo, da danes ta kulturni vpliv avtomatično doživljamo kot grožnjo. Drži, da v soočanju različnih kultur pogosto prihaja do trenj in tudi do konfliktov. Po drugi strani pa prepogosto ignoriramo napredek in pozitivne spremembe, ki so jih ljudje od drugod prinesli v nove sredine. Nacionalisti in šovinisti na ves glas kričijo, kako migranti ogrožajo našo kulturo in način življenja, ob tem pa redko kdo pomisli na to, kakšna bi ta kultura in tradicija danes bili brez vseh vplivov, ki sta jih vpili v preteklosti. Ideja, da je potrebno in možno kulturni in civilizacijski razvoj katerekoli družbe zaustaviti in zamrzniti ravno v trenutku, ko je to postalo za nekatere politično oportuno, je arogantna, neuresničljiva in nevarna. To, kar nam prodajajo nacionalistični skrajneži, je distopija monokulturnih bunkerjev, ki se med seboj "branijo" in spopadajo preko puškinih cevi.
Tretjič, kratkoročnih učinkov migracij, še posebej v času nenadnih, stihijskih porastov, nikakor ne gre podcenjevati. Vsi ljudje ne prihajajo vedno z najboljšimi nameni, pa tudi nenadna povečanja populacije od drugod objektivno predstavljajo stres in kulturni šok, obenem pa tudi ekonomski, socialni in na koncu tudi politični izziv. Če migracij ne bomo nikoli uspeli zaustaviti, to ne pomeni, da nanje ne smemo ali ne moremo vplivati in jih skušati upravljati. To zahteva celo vrsto ukrepov na vseh nivojih, od globalnega, z odločnejšim reševanjem vzrokov za množične migracije, od vojn do okoljskih sprememb, do evropskega in nacionalnega, tudi z učinkovitim nadzorom nad zunanjimi mejami, in lokalnega, predvsem glede primernega in humanega ravnanja in vključevanja prišlekov v novo okolje.
Ekonomske, socialne bombe in demografija
Tukaj gre seveda za vprašanje solidarnosti in empatije, a za vse to so tudi zelo pragmatični razlogi. Čeprav v današnjem razgretem in pogosto odkrito sovražnem vzdušju do migrantov to zveni zelo provokativno, zahodne družbe, vključno z našo, migracije potrebujejo. Razlog je seveda demografija. Ekonomske in socialne bombe, ki jo povzroča staranje prebivalstva, ne moremo, tudi če bi se tega lotili z najboljšimi nameni, reševati z ustanavljanjem državnih uradov za nataliteto.
Še enkrat, to seveda ne pomeni, da je potrebno enostavno odpreti meje in upati na najboljše. A še slabše in bolj nevarno je to, kar danes počne večina zahodnih družb. Stigmatizacija, podpihovanje in manipuliranje s strahom pred migracijami, zgolj in predvsem zaradi političnih koristi ali oportunizma politike, onemogočajo sprejemanje in izvajanje učinkovitih ukrepov za reguliranje migracij in njihovih posledic, vključno z varnostnimi tveganji, ki jih prinašajo.
Panika in stigma
V prvi vrsti paničarjenje in stigmatizacija migrantov kot glavni vzrok za vse težave, ki nas pestijo, prinaša koristi zgolj tistim, ki z njimi iz političnih interesov manipulirajo. Vsi ostali plačujemo račun tudi zaradi tega, ker to odvrača pozornost od drugih resnih težav, ki nas pestijo. Poučna ilustracija tega, kam lahko pripelje ideološka zaslepljenost in obsedenost z migracijami, prihaja iz Velike Britanije, kjer se krepi politična podpora ideji, da se zaradi nekaj tisoč ljudi, ki v to državo prihajajo z majhnimi čolni preko Rokavskega preliva, izstopi iz Evropske konvencije za človekove pravice. To konvencijo so pred več kot sedemdesetimi leti napisali britanski pravniki, njen učinek pa v Veliki Britaniji ščiti predvsem njene državljane. Je del mirovne pogodbe za Severno Irsko. A nič zato, za prgišče glasov več na volitvah je del politike pripravljen žrtvovati dobrobit svojih državljanov in se pridružiti Belorusiji in Ruski Federaciji, ki sta edini evropski državi (razen Kosova, a ta ima EKČP v ustavi), ki nista del tega mehanizma za varstvo človekovih pravic, političnih svoboščin v Evropi.
Stigmatizacija ljudi na podlagi njihovega etničnega porekla, barve kože ali vere, ima tudi uničujoce posledice za družbeno sožitje, brez katerega ni družbenega miru in napredka, še posebej v državah, kjer že živi veliko ljudi, ki so po poreklu od drugod, praviloma iz bivših kolonij teh držav. Namesto uspešne integracije in vseh prednosti za družbo, ki jih ta prinasa, smo priča strukturni diskriminaciji in vse bolj odkriti demonizaciji dela državljanov, ki v svojem novem okolju živijo že desetletja,
pogosto že nekaj generacij. To v delu te populacije povzroča reakcije in radikalizacijo, tudi nasilje, ki smo mu žal bili priča v mnogih evropskih državah, tudi v Franciji, v kateri živim že trideset let.
Kaj je voda na mlin radikalnih nasilnežev
Veliko je govora o tem, da prišleki ogrožajo našo kulturo. Daleč od tega, da bi vsak kulturni vpliv od zunaj morali mirno sprejemati in pristajati na navade in obnašanja, ki niso v skladu z našim vrednostnim sistemom, zaščitenim z nacionalno in evropsko zakonodajo, na primer glede enakopravnosti med spoloma, glede človekovih pravic, političnih svoboščin ali glede zavračanja diskriminacije in nestrpnosti do nekaterih družbenih manjšin. Civilizacijski standard je tudi zahteva po sprejemanju in spoštovanju pravil in vrednot v novi sredini. Po moji osebni izkušnji ogromna večina priseljenega prebivalstva v Franciji, kjer živim, s tem nima nobenih težav. Paradoks pa je v tem, da mnogi izmed tistih, ki najglasneje vpijejo o ogroženosti naše kulture in identitete, razmišljajo zelo podobno kot skrajneži, ki prihajajo od drugod. Kakorkoli že, kultura bo ne le preživela, ampak se tudi okrepila, če bo prepoznana kot pozitivna in vključujoča. Tudi s strani tistih, ki pridejo od drugod. Trenutna nastrojenost proti tujcem, ki je dominantna karakteristika družbenega in političnega dogajanja v večini evropskih držav, je voda na mlin radikalnih nasilnežev, na vseh straneh.
Na telefonu mi je zabrnela BBC-jeva novica o tem, da se je blizu otoka Lampedusa prevrnil čoln z 41 migranti. Neznatna statistična sprememba v množici anonimnih žrtev, tudi naše brezbrižnosti, ki so odšli, a nikoli prišli.
Ključni del populistične argumentacije o grožnji, ki naj bi jo predstavljali migranti, sloni na tezi o nekompatibilnosti ver. Z drugimi besedami, ogrožajo nas predvsem muslimani. O tem sem se pred leti pogovarjal z dr. Ismailom Serageldinom, ustanovnim direktorjem Knjižnice v Aleksandriji, ene od najpomembnejših kulturnih institucij v arabskem svetu. Mimogrede, Aleksandrijo pri nas poznamo tudi kot destinacijo naših ekonomskih migrantk, znanih pod imenom Aleksandrinke. Dr. Serageldin je najprej poudaril, da je bilo Sredozemlje skozi stoletja prizorišče vojn in konfliktov, a tudi prostor kulturnih, trgovinskih in drugih povezav, ki so obogatile ljudi in narode na južni in severni obali "morja na sredini". To, čemur smo priča v zadnjem obdobju, ni spopad civilizacij, ampak konflikt med popačenimi karikaturami enih in drugih, ki se hranijo med seboj, je dodal. "Ampak kako to spremeniti?" sem vprašal, tudi pod vtisom terorističnih napadov v Franciji, ravno v času pred najinim pogovorom. "Poglejte, kaj sta naredili Francija in Nemčija po drugi svetovni vojni," je odgovoril dr. Serageldin, "vse se da, če obstaja politična volja".
"Zakaj nihče ne govori o tem, da nismo le prišli, ampak smo tudi odšli?"
Stiska otroka, ujetega med bolečino ob izgubi doma in zavračanjem v novi sredini
Danes očitno te volje se ni oziroma je je vse manj. Prevladujejo strah, nestrpnost in vse bolj tudi sovraštvo. Ni sočutja, ni solidarnosti. V Atenah že nekaj let sodelujemo s šolami v programih za demokratično državljanstvo. V spominu mi je ostal stavek, ki ga je napisal osnovnošolec, migrant.
Zakaj nihče ne govori o tem, da nismo le prišli, ampak smo tudi odšli? Stiska otroka, ujetega med bolečino ob izgubi doma in zavračanjem v novi sredini. Med mojo angleško konverzacijo z Giuseppejem v Civiti so na bližnjih plažah turisti srebali aperitive. Na telefonu mi je zabrnela BBC-jeva novica o tem, da se je blizu otoka Lampedusa prevrnil čoln z 41 migranti. Statistična sprememba v množici anonimnih žrtev, tudi naše brezbrižnosti, ki so odšle, a nikoli prišle.
