Matjaž Gruden
Četrt stoletja je minilo od tistega dopoldneva, ko sem s prepotenimi rokami sedel pred komisijo v zgradbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Šlo je za zadnjo preizkušnjo, ki bi mi lahko, ali pa tudi ne, odprla pot k zaposlitvi v Svetu Evrope. Kaj so me spraševali, se ne spomnim več, razen zadnjega vprašanja. "Ali menite, da je bila slovenska osamosvojitev popolnoma legalna in legitimna, saj gre pri samoodločbi za pravico, ki je v mednarodnem pravu precej omejena in se je do zdaj uporabljala predvsem v kontekstu dekolonizacije?" Pet, šest parov oči se je uprlo vame, precej brezizrazni pogledi, brez indicev, kakšen odgovor so pričakovali od mene. Bilo mi je jasno, da je to vprašanje, kjer je zadeva lahko dobljena ali izgubljena. Če pričakujejo negativen odgovor, jih bom pač razočaral, naj se gredo solit, sem si mislil in z več samozavesti v glasu, kot sem jo čutil v sebi, odgovoril. "Poleg dejstva, da je pravico do samoodločbe vključevala tudi ustava bivše skupne države, je bila osamosvojitev rezultat izjemno visokega soglasja in demokratično izražene volje državljanov Slovenije, predvsem pa je šlo za edini način, da se ubranijo demokratične pridobitve in aspiracije slovenskega naroda, ki jih je življenjsko ogrožal nacionalistični in avtoritarni Miloševićev režim." Po odzivu komisije mi je postalo jasno, da imam službo v žepu. Tistega daljnega leta 1995 je bil slovenski potni list na mnogih mejah še vedno eksotična atrakcija, a za ljudi v organizaciji, ki ima mandat, da ščiti in promovira pluralistično demokracijo, temelječo na človekovih pravicah in demokratični vladavini prava, je bila Slovenije zgodba o uspehu. Kontrast z nekaterimi drugimi deli bivše države, v katerih so vladali avtoritarni konvertiti, ki so z nacionalizmom, šovinizmom in sovražnim govorom manipulirali in zaslepljevali množice, si podrejali državne institucije, preganjali politično opozicijo, neodvisne medije in civilno družbo in kradli iz državnih malh, je bil pač prevelik. Odločitev kateregakoli naroda, da ubeži takšni usodi in se opredeli za progresivne, demokratične vrednote, je bila po njihovi oceni legalna, legitimna in vredna vse podpore.
Pot v več demokracije in svobode očitno ni bila nepovratna, zato lahko upamo, da ni nepovraten tudi sedanji zasuk k temnejšim obdobjem iz evropske zgodovine
Socialna varnost je bila od samega začetka del evropskega povojnega civilizacijskega modela, vsaj dokler ga niso načela nedoslednost, kratkovidnost in oportunizem politike
