V življenju me je pisanje nekajkrat spravilo v težave. Vse dosedanje preglavice sem si nakopal v prvih petindvajsetih letih, kar je tudi logično, saj sem do takrat živel v nedemokratičnem, avtoritarnem režimu. Že v prvih letih gimnazije je bil oče poklican v šolo zaradi mojega urednikovanja šolskega časopisa. "Ves čas nekaj kritizirajo in hočejo spremeniti," se je pritoževala ravnateljica. V zadnjem letniku gimnazije je užaljena besna profesorica zaradi mojega kritičnega pisanja zahtevala ne le pedagoške ukrepe, ampak tudi kaznovanje po politični liniji. Ko sem pisal za Tribuno in na ljubljanskih ulicah prodajal prepovedane izvode, so se okrog mene smukali policisti v civilu. Naslednjih nekaj desetletij sem imel s tovrstnimi intervencijami manj težav, vse dokler ni pred kratkim iz Ljubljane v Strasbourg baje priromala pritožba zaradi mojega pisanja in javnega nastopanja. Seveda ne govorim o kritiki, ki je vedno dobrodošla. Demokracije ni brez spopada različnih mnenj, tudi med drugače mislečimi in drugače drugače mislečimi, ne prenaša pa avtoritarnega diktata in cenzure s strani nemislečih. Pri vsem tem vendarle poudarjam besedico baje, saj dokler ne bom imel česa črno na belem, želim verjeti, da gre zgolj za spodrsljaj ali nesporazum. Če se motim, se bom z veseljem opravičil.{infobox-quote_full}166815{/infobox-quote_full}
V slovenskih medijih že vrsto let pišem in govorim o vprašanjih, ki so dandanes za Slovenijo ključnega pomena. Še zdaleč nisem edini, ki v Sloveniji nekaj ve o evropskem povezovanju in sodelovanju, o demokraciji, človekovih pravicah in vladavini prava, sem pa po skoraj treh desetletjih profesionalnega ukvarjanja s temi vprašanji - v mednarodnem okolju - gotovo med tistimi, ki o teh temah nekaj vedo. Ne morem si predstavljati, da bi kdo lahko bil tako prismuknjen, da bi mi želel zapreti usta zgolj zato, ker se ne strinja z mojim mnenjem. Je pa res, da živimo v precej prismuknjenih časih.
Nesporazum ali ne, naj takoj povem, da nimam nikakršnega namena prenehati pisati. Moja profesionalna pot je izrasla iz mojih osebnih prepričanj in vrednot. Pišem tudi zato, ker sem domoljub in prepričan Evropejec in mi ni vseeno, kaj se bo zgodilo z mojo domovino in Evropo. Če si resnično zavezan demokratičnim vrednotam, potem jih ne moreš zagovarjati le med delavniki od devete do pete, kot pravijo Američani. Ko sem pred skoraj šestindvajsetimi leti prišel v Svet Evrope, sem dal prisego, da me bosta v mojem delovanju vodili zgolj profesionalnost in zvestoba organizaciji in njenim vrednotam. To besedo sem dal in to besedo držim.
Svet Evrope seveda ni debatni krožek, v katerem lahko vsakdo govori in dela, kar mu pade na pamet. Smo medvladna organizacija s pomembnimi zadolžitvami in pristojnostmi. Za to, kdo in kdaj lahko govori v imenu organizacije, obstajajo pravila in omejitve. Sam pogosto predstavljam organizacijo in njena stališča, a izključno na področjih, ki spadajo v moj delokrog. O tem lahko pričajo mnogi slovenski novinarji, ki so v preteklosti od mene želeli uradni odziv na vprašanja, ki niso v moji pristojnosti. Spoštovanje teh pravil nalaga profesionalnost, ki je omenjena v prisegi. Drugače je z javno komunikacijo v osebnem imenu. Ker je Svet Evrope resna in ugledna ustanova, obstajajo tudi za takšne primere pravila. Za objavo člankov je treba dobiti dovoljenje in za svoje kolumne ga imam. Najpomembnejša obveznost za vsakega zaposlenega, pa naj se izraža v osebnem imenu ali predstavlja organizacijo, pa je drugi del prisege, ki nas zavezuje k zvestobi vrednotam evropskega sodelovanja, demokracije, človekovih pravic in vladavine prava. To so bile tudi teme, za katere so me pred leti zaprosili, da o njih pišem za Večer. Vse do pred kratkim so bila ta vprašanja večini precej nezanimiva. Človekove pravice, bla, bla, demokracija, bla, bla, vladavina prava, bla, bla. Zeh. Zakaj pa je o tem sploh treba pisati, saj smo vendar vsi za? No, danes očitno nismo več. To je verjetno razlog, da je moje pisanje za nekatere postalo moteče. Ker sam nisem spremenil svojih stališč, odkar sem si zaradi njih v mladih letih nakopal preglavice, jih je očitno moral spremeniti nekdo drug.
Na skupnih evropskih civilizacijskih vrednotah so povojni politiki na Zahodu - mimogrede, skorajda izključno iz vrst krščanskodemokratskih in konservativnih strank - postavili temelje za povojno obnovo in trajen mir v Evropi. Zmaga teh vrednot je po padcu Berlinskega zidu, vsaj za nekaj časa, končala ideološko razklanost evropskega kontinenta. Na vrednotah evropskega povezovanja smo si izborili samostojno in demokratično Slovenijo in te vrednote smo zapisali in jih zaščitili z ustavo. Danes nas nekateri želijo prepričati, da so nedomoljubne. Še pred nekaj leti bi si težko predstavljali, da bi katerikoli resen politik v Evropi govoril o "nekakšnih" ali celo "izmišljenih" evropskih vrednotah. Spoštovane gospe in gospodje, če imamo problem, vzrok nisem jaz.
Medtem ko je do včeraj glede temeljnih evropskih vrednot v večini evropskih držav, vključno s Slovenijo, obstajal visok politični in družbeni konsenz med vsemi političnimi grupacijami, razen tistih ekstremnih, pa danes nekateri želijo te vrednote spolitizirati, zrelativizirati in jih predstaviti kot zgolj eno od opcij. To seveda ni naključje. Pri demokratičnih načelih in vladavini prava ne gre za skupek ohlapnih etičnih aspiracij, ampak za razdelan sistem pravil in postopkov, ki z zakoni in ustavo družbo in posameznike ščitijo pred zlorabo moči s strani oblasti, volivcem pa omogočajo, da v rednih presledkih svobodno odločajo o tem, kdo jih bo vodil. V populističnem diskurzu so evropske vrednote zato vse pogosteje predstavljane kot zarota odtujenih evrokratskih elit, ki skušajo preko njih malemu človeku odvzeti pravico, da bi sovražil, kogar mu srce poželi in tradicija veleva. Še bolj hecna je trditev, da gre pri evropskih demokratičnih vrednotah za politični program levega političnega pola, ki skuša preko njih ohranjati kontinuiteto s komunistično preteklostjo. To je seveda popolnoma blesavo. Teza, da so ljudje, ki zagovarjajo evropske demokratične vrednote, človekove pravice in vladavino prava, po defaultu skrajni levičarji, je lahko le plod patološke mentalitete, za katero je vse, kar je levo od skrajne desnice, komunizem.
Vse pogosteje se slišijo tudi očitki, da članstvo v EU in obveznosti, ki iz njega izhajajo, ogrožajo nacionalno suverenost. Suverenost je beseda, ki marsikoga poščegeta pod trebuščkom, čeprav ima v različnih kontekstih zelo različen pomen. V športu, na primer, komentatorji radi govorijo o suverenih zmagah. Iz učbenikov mednarodnega prava smo se med študijem učili, da suverenost predstavlja moč države, da učinkovito izvršuje oblast na svojem teritoriju. V tem oziru je teza, da članstvo v EU v današnjem svetu ogroža nacionalno suverenost, na precej trhlih nogah. V soočanju z globalnimi ekonomskimi, varnostnimi, tehnološkimi in drugimi izzivi lahko evropske države svojo suvereno oblast in vpliv po pravilu izvršujejo učinkoviteje znotraj Evropske unije, kot bi to lahko počele same. To seveda še posebno velja za države naše velikosti in relativnega vpliva. Pod pogojem, da se članstva lotevamo pametno, odgovorno, strateško in samozavestno, kar nam v preteklosti sicer ni šlo vedno najbolje od rok. Brez podpore, varnosti in vpliva, ki jih omogoča povezovanje z evropskimi partnerji, bi bili hitro lahek plen večjih, močnejših in bolj brezobzirnih igralcev. Soodločanje omogoča bistveno večjo suverenost kot nezmožnost dejanskega vplivanja na lastno usodo. Suverenost pa ima še tretjo, bolj zloveščo interpretacijo, ki jo je razdelal Hitlerjev dvorni pravnik Carl Schmitt. Zanj je bila suverenost moč vladajočega, da odloči o izjemnem stanju in sam ukine veljavnost vseh pravnih norm. Suveren je tisti, ki ima moč, da se postavi nad zakon in dela, kar mu paše. V imenu naroda, seveda. Tu še nismo in upam, da tudi nikoli ne bomo. Menda nihče ni tako prismuknjen, da bi nas trideset let zatem, ko smo si izborili samostojno državo in vzpostavili demokracijo, odcepljal od Evrope in od njenih vrednot. Čeprav …
