Konec septembra so se na demografskem vrhu v Budimpešti zbrali glede družinskih vrednot zaskrbljeni voditelji iz vzhodne Evrope in z zahodnega Balkana, z nekaj gosti od drugod. V Budimpešto je prišel tudi razvpiti francoski kolumnist in wanabee predsednik Eric Zemmour. Njegove reference glede privrženosti družinskim vrednotam je tik pred začetkom vrha na naslovnici obelodanil francoski tednik Paris Match s fotografijo, na kateri se Eric v morju objema z "zelo bližnjo svetovalko" Sarah Knafo, ki ni ne Zemmourjeva soproga ne mati njegovih treh otrok. Sam sicer menim, da lahko soglasni odrasli med seboj in s seboj počnejo, kar jim paše, magari plezajo po žlebovih, je pa vendarle dvolično, da ob takšnem početju delijo moralne lekcije o družinskih in krščanskih vrednotah in zagovarjajo politične ideje, ki imajo s temi vrednotami zelo malo skupnega.
Poleg Arabcev, črncev in homoseksualcev gredo Ericu zelo v nos tudi sodstvo in mediji
Eric Zemmour v Franciji ni neznano ime. Še pred razkritjem svojih predsedniških ambicij, za zdaj sicer še ne uradno potrjenih, je bil najprej novinar in potem kolumnist v pariškem dnevniku Le Figaro, politični komentator na televiziji, napisal je tudi nekaj knjig in si prislužil dve sodni obsodbi za rasizem in sovraštvo do muslimanov. Njegova zadnja, letos objavljena knjiga z naslovom Francija še ni rekla zadnje besede, s katero je začel svoj pohod na Elizejsko palačo, je bila v štirih dneh prodana v več kot sto tisoč izvodih.
Rojen je bil leta 1958 v Franciji judovskima staršema, ki sta se nekaj let pred tem priselila iz Alžirije. Čeprav je v mladosti obiskoval lokalno sinagogo, se je po očetovi smrti, kot sam pravi, asimiliral. Njegova zelo bližnja sodelavka z naslovnice Paris Match, sicer prav tako judovskega rodu, je kot razlog njegove privlačnosti navedla ravno njegov odmik od judovske identitete in skupnosti. Še več, projekcija Francije kot države belih kristjanov oziroma katolikov je temelj in vseprisotna rdeča nit njegove politične ideologije. Zemmourju je popolnoma jasno, kdo takšno Francijo najbolj ogroža. Črnci in muslimani. In bavbav "velike selitve", ki tako rajca tudi slovensko skrajno desnico. Leta 2016 je izjavil, da vsi muslimani podpirajo džihad in da se bodo mladi iz priseljenskih družin morali odločiti med Francijo in islamom. Če se odločijo napačno, naj pač spokajo. Ali pa bodo spokani. Za to si je prislužil še drugo obsodbo zaradi rasnega sovraštva.
Kasneje je svojo misel dopolnil z izjavo, da je Francija v etnično-verski vojni in soočena z gangreno divjakov, ki so odločeni, da iztrebijo belega, heteroseksualnega, katoliškega moškega. Poleg Arabcev, črncev in homoseksualcev gredo Ericu zelo v nos tudi sodstvo in mediji. Gre za protiuteži, ki postajajo močnejše od oblasti in jim je zato treba stopiti na prste, je nedavno renčal na zborovanju svojega ideološkega pajdaša in župana mesta Béziers Roberta Menarda, ki je bil leta 1985, oh, ironija, med ustanovitelji organizacije Reporterji brez meja. Kako bi bilo to stopanje na prste lahko videti v praksi, je Zemmour ilustriral prejšnji teden na Pariškem sejmu varnostne opreme, kjer je zagrabil avtomatsko puško in jo uperil proti novinarjem, ki so ga spremljali. Bum, bum, bum. Ha, ha, ha.
Raziskave javnega mnenja danes, šest mesecev pred prvim krogom predsedniških volitev, kažejo, da imajo takšne ideje v Franciji precej podpore. S približno sedemnajstimi odstotki podpore Zemmour diha za ovratnik Marine le Pen in ogroža njeno uvrstitev v drugi krog. Za zdaj ima več podpore kot katerikoli drugi predstavnik tradicionalnih konservativcev iz vrst Republikancev, ki se še niso zedinili, kdo bo zastopal njihove barve. Predvsem pa je krepko pred vsemi kandidati z leve strani političnega pola, ki je še bolj temeljito razdrobljen.
Na prvi pogled Zemmourjev prihod na politično sceno najbolj koristi predsedniku Emmanuelu Macronu, ki se bo potegoval za drugi mandat. Če je bil še pred mesecem dni izenačen z Marine Le Pen, je danes sam na relativno visokih petindvajsetih odstotkih, približno tam, kjer je bil v istem času tudi pred prejšnjimi volitvami, medtem ko je njegova dosedanja glavna tekmica izgubila več kot tretjino podpore. A Macronova prednost se lahko tudi stopi. Po eni strani ima desnica, če seštejemo Zemmourja, Le Penovo in Republikance, pa še razne radikalne suverenistične vaške posebneže, skoraj polovico potencialnih glasov, če ne celo več kot. Vsaka konsolidacija okrog najuspešnejšega kandidata desnice, čeprav ta seveda ne bo ne avtomatična ne popolna, lahko v drugem krogu ogrozi Macronovo zmago. Poleg tega bo Macron v drugem krogu imel verjetno veliko težav v pobiranju glasov z leve, saj je njegova francoska inačica doktrine Ne levo, ne desno, ampak naprej, marsikaterega levega volivca razočarala in razkurila, tako da mnogi napovedujejo, da v primeru drugega kroga med Macronom in kandidatom desnice enostavno ne bodo odšli na volišča.
Učinek Zemmourjevega prihoda na politično sceno se že pozna tudi med možnimi kandidati Republikancev. Celo Michel Barnier, do nedavnega bruseljski pogajalec o brexitu in zagnani pristaš EU, je nedavno izjavil, da glede migracij nasprotuje prevladi evropskega pravnega reda nad nacionalnim. Zelo pomembno pa bo predvsem, kako se bo razpletel dvoboj med Zemmourjem in Le Penovo. Voditeljica Nacionalnega združenja se že nekaj časa trudi z (relativno) deradikalizacijo svoje stranke in nagovarjanjem bolj sredinskih volivcev. Prav to je ustvarilo priložnost, ki jo Zemmour s pridom izkorišča. Je pa med njima še ena razlika, ki na koncu lahko tehtnico vendarle prevesi v korist bolj izkušene Marine Le Pen. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je med njunima političnima programoma malo razlik, razen te, da je na vsaki točki Zemmour še za dolžino čolna bolj radikalen in nestrpen, podrobnejša analiza pokaže, da ne nagovarjata popolnoma identičnega dela volilnega telesa. Nacionalna fronta, preoblečena v "zmernejše" Nacionalno združenje, je v zadnjih desetletjih svojo pozicijo krepila predvsem s prevzemanjem glasov nad levico razočaranega proletariata in nižjega srednjega sloja. Zemmour, ki deluje kot britanski evroskeptik Nigel Farage, ki je hodil v šole, nagovarja predvsem elito ali, kot ji sam pravi, patriotično buržoazijo. Zelo konservativni, katoliški in privilegirani del francoskega belega srednjega in višjega sloja, ki je tradicionalno suverenističen, nasršen nad Evropo in prestrašen pred družbenimi in demografskimi spremembami, v katerih vidijo grožnjo svojemu privilegiranemu položaju. Množično se mobilizirajo glede vprašanj, povezanih s pravicami skupnosti LGBT in pravico do splava. V preteklosti so bili do neke mere naklonjeni Sarkozyjevem koketiranju z bolj skrajnimi temami, po njegovem precej neslavnem odhodu s politične scene pa jih je nekaj prešlo k Le Penovi, čeprav gre mnogim verjetno v nos, da so v istem žaklju s plebsom. Ni čudno torej, da so Zemmourja pograbili kot pes klobaso.
Vez med Zemmourjem in v svoji stranki še vedno vplivnim Sarkozyjem, ki sicer Zemmourja javno zavrača, je tudi Sarkozyjev nekdanji glavni ideolog in avtor odpiranja k skrajni desnici Henry Guaino. Gospod, ki je ravno te dni na sodišču zaradi nezakonitega financiranja Sarkozyjeve druge predsedniške kampanje, je bil tudi prvi politični mentor Zemmourjeve že prej omenjene zelo bližnje svetovalke, ki vodi tudi njegovo predsedniško kampanjo. Čeprav se Zemmour trudi, da bi nagovarjal tudi nižji srednji sloj, mu zavezništvo med buržoazijo in rumenimi jopiči ne gre najbolje od rok. To se je nazadnje videlo ob nedavnih vrtoglavih podražitvah energentov, kjer se je Le Penova zavzela za zaščito najranljivejših slojev, Zemmour pa je dal vedeti, da se s takšnimi stvarmi pač ne namerava ukvarjati, saj je njegovo poslanstvo obramba Francije (ne Francozov). V njegovi politični paradigmi za "navadne" državljane ni veliko prostora. Očitno je, da bo na tem terenu Le Penova iskala možnost za protinapad. Zemmour je v prvem televizijskem soočenju z vodjo levih Nepodložnih Jean-Lucom Mélenchonom tudi pokazal, da mu hitro zmanjka širine in globine. Naj se govori o zdravstvu, vremenu ali cenah bencina, bo že v drugem stavku začel govoriti o islamu in priseljencih. Kaj se bo iz vsega tega izcimilo, še ni povsem jasno. Čeprav bo spomladi sredinski Macron najverjetneje dobil drugi mandat, imajo ideje, ki so bile na nedavnih nemških volitvah krepko poražene, na zahodni obali Rena več možnosti, da postanejo del političnega mainstreama.
