Odločitev ruskega predsednika Vladimirja Putina, da ukaže obsežno invazijo na Ukrajino, nasprotuje vsakršni politični logiki, tudi njegovemu prekaljenemu avtoritarnemu sklepanju. Putin se s svojim napadom, ki ni bil izzvan, pridružuje številnim iracionalnim tiranom, ne nazadnje Josifu Stalinu, ki je verjel, da za ohranitev svoje moči potrebuje njeno nenehno širitev. Ta logika je Stalina pripeljala do velikih grozodejstev proti lastnemu ljudstvu, vključno s povzročanjem lakote, zaradi katere je umrlo več milijonov Ukrajincev.
Zdi se, da je Putin podlegel svoji obsedenosti, ki jo vodi ego, s povrnitvijo statusa Rusije kot velike sile
Drugi množični morilec iz dvajsetega stoletja, Mao Cetung, je izjavil, da politična moč raste iz cevi pištole - ali, kot se je zdelo, iz jedrske rakete. Mao je zahteval, da moj praded, sovjetski voditelj Nikita Hruščov, Kitajski priskrbi jedrsko orožje, da bi lahko učinkovito držal svoje nasprotnike, tuje in domače, za talce.
Samo takšno razmišljanje lahko pojasni Putinova dejanja v Ukrajini. Pravi, da želi "denacificirati" Ukrajino, vendar bi morala biti nesmiselnost te trditve očitna, ne nazadnje tudi zato, ker je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski jud. Kaj je torej Putinov cilj? Želi kaznovati Nato z uničenjem ukrajinske vojaške infrastrukture? Ali upa, da bo vzpostavil marionetno vlado, bodisi z zamenjavo Zelenskega ali tako, da ga spremeni v Philippa Petaina, francoskega kolaboracionističnega voditelja med drugo svetovno vojno?
Odgovor na ta vprašanja je lahko pritrdilen. Toda Putinov pravi razlog za invazijo na Ukrajino je veliko manj pragmatičen in bolj zaskrbljujoč. Zdi se, da je Putin podlegel svoji obsedenosti, ki jo vodi ego, s povrnitvijo statusa Rusije kot velike sile. Putin sanja o konferenci, kot sta bili na Jalti in v Potsdamu, kjer bi si s kolegoma, voditeljema velikih sil, ameriškim predsednikom Joejem Bidnom in kitajskim predsednikom Xi Jinpingom, razdelili svet. Na konferenci bi Putin in njegov novi zaveznik Xi verjetno združila moči, da bi zmanjšala domeno Zahoda - in močno razširila Rusijo.
Tako kot disidentski avtor in Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin je tudi Putin že dolgo nakazoval željo po obnovitvi pravoslavnega krščanskega kraljestva Rusije - osnove ruske civilizacije - z izgradnjo Ruske unije, ki bo vključevala Rusijo, Ukrajino, Belorusijo in etnično ruska območja Kazahstana. Z invazijo na Ukrajino so postali v drugih nekdanjih sovjetskih republikah zaskrbljeni, a kot je Putin zagotovil azerbajdžanskemu predsedniku Ilhamu Alijevu, Rusija ne "načrtuje ponovne vzpostavitve imperija v nekdanjih imperialnih mejah". Skrbijo ga le slovanski narodi, ki so neupravičeno pod nadzorom "tretjih držav" (namesto njegove).
Kljub Putinovemu prizadevanju, da bi uresničil Solženicinovo vizijo, so njegova vojaška dejanja odmik od nje. Tudi v svoji nacionalistični maniji Solženicin ni nikoli izgubil osnovne morale. Čeprav je želel obnoviti zgodovinsko Rusijo, si ga je nemogoče predstavljati, da bi pri tem podpiral poboj Ukrajincev (in Rusov). Putin pa nasprotno od tega trdi, da ljubi Ukrajino, a ukaže ruskim silam, naj bombardirajo njena mesta.
Putin očitno domneva, da ga bo Kitajska podprla. Toda medtem ko je invazijo začel le nekaj tednov po tem, ko je v Pekingu sklenil nekaj podobnega zavezniškemu sporazumu s Xijem, so bili odzivi kitajskih uradnikov zelo daleč od podpore, pozivali so k zadržanosti.
Glede na to, da se Putin skoraj v celoti zanaša na kitajsko podporo pri izzivanju mednarodnega reda, ki ga vodijo ZDA, laganje Xiju ne bi imelo političnega ali strateškega smisla. In prav to je zelo zaskrbljujoče: zdi se, da Putin ni več sposoben načrtovanja, ki naj bi vodilo državnega voditelja pri odločanju. Rusija, ki je daleč od enakopravnega partnerja, je zdaj na dobri poti, da postane kitajska vazalna država.
Invazija na Ukrajino je odtujila tudi druge Putinove zaveznike in podpornike. Nekateri njegovi najzvestejši sodelavci na Zahodu, od češkega predsednika Miloša Zemana do madžarskega premierja Viktorja Orbana, so obsodili njegova dejanja. A morda je veliko bolj pomembno, da so Putinovi govori odtujili od njega tudi Ruse. S svojim barbarskim napadom na Ukrajino je žrtvoval desetletja družbenega in gospodarskega razvoja ter uničil upanje, ki so ga imeli Rusi za prihodnost. Rusija bo zdaj desetletja globalni izobčenec.
Ko sem poklicala prijatelja v Kijevu, da bi izvedela, kaj se dogaja, mi je povedal, da so zaklonišča odprta, ljudje pa se skrivajo tudi na postajah podzemne železnice. "Zelo podobno drugi svetovni vojni," se je pošalil in nato opozoril, da je človek, ki toliko govori o škodi, ki jo lahko povzroči vojna, povzročil vojno bratskemu narodu. In potem je vprašanje naslovil name: "Povej mi, kaj se dogaja. Rusi ste tisti, ki ste kar naprej volili tega fašista."
Čeprav je percepcija tega razumljiva, to ni povsem res. Rusi so sprva res volili Putina, a so se zadnja leta le predali njegovi vladavini, saj naši glasovi niso več pomembni. Prav tako je trditev, da 73 odstotkov Rusov podpira Putinova dejanja v Ukrajini, čista propaganda. V ruskih mestih se vsak dan zbere na tisoče ljudi, ki nasprotujejo vojni, čeprav so nato pridržani in deležni policijske brutalnosti. Tokrat se zdi malo verjetno, da se bodo Rusi tiho predali. V prihodnjih dneh in tednih lahko svet pričakuje veliko več signalov, da si Rusi te vojne ne želijo.
Stalinizem ni umrl, dokler ni umrl Stalin. Enako je veljalo za maoizem. Bo tudi za putinizem?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
