Vojislav Bercko
Ko v teh dneh z grozo spremljamo vojno v Ukrajini, se verjetno marsikomu v mislih zavrti film izpred treh desetletij. Bosna in Hercegovina. Sarajevo. Mostar. Srebrenica. Dayton. Haag. Več kot sto tisoč mrtvih, pol prebivalstva razseljenega. Tri leta, osem mesecev, en teden in šest dni trpljenja. Od začetka do konca vojne, trpljenje prej in pozneje se ne meri v času.
Ko v teh dneh z grozo spremljamo vojno v Ukrajini, se verjetno marsikomu v mislih zavrti film izpred treh desetletij. Bosna in Hercegovina. Sarajevo. Mostar. Srebrenica. Dayton. Haag. Več kot sto tisoč mrtvih, pol prebivalstva razseljenega. Tri leta, osem mesecev, en teden in šest dni trpljenja. Od začetka do konca vojne, trpljenje prej in pozneje se ne meri v času.
Kot da v Ukrajini gledamo reprizo vojne v Bosni in Hercegovini
Kot da v Ukrajini gledamo reprizo vojne v Bosni in Hercegovini
Na današnji dan uradno mineva 30 let, odkar se je tista bratomorna vojna začela. Kako simboličen datum, pol stoletja in leto prej je Nemčija napadla Jugoslavijo. In če se je Hitlerjeva invazija res začela 6. aprila 1941, ko so na Beograd padle prve letalske bombe, je datum začetka vojne v Bosni izbran po nekem tihem dogovoru; tisti ponedeljek, 6. aprila 1992, so svetovne države priznale neodvisnost Republike Bosne in Hercegovine. S tem je tudi de facto umrla Socialistična federativna republika Jugoslavija.
Na današnji dan uradno mineva 30 let, odkar se je tista bratomorna vojna začela. Kako simboličen datum, pol stoletja in leto prej je Nemčija napadla Jugoslavijo. In če se je Hitlerjeva invazija res začela 6. aprila 1941, ko so na Beograd padle prve letalske bombe, je datum začetka vojne v Bosni izbran po nekem tihem dogovoru; tisti ponedeljek, 6. aprila 1992, so svetovne države priznale neodvisnost Republike Bosne in Hercegovine. S tem je tudi de facto umrla Socialistična federativna republika Jugoslavija.
Ko danes primerjamo vojni v Ukrajini ter Bosni in Hercegovini pa tudi na Hrvaškem, se je nemogoče izogniti zgodovinskim vzporednicam. Ko je srbski predsednik Slobodan Milošević z orožjem in krvjo skušal ustvariti svojo fantomsko Veliko Srbijo, je bil njegov slogan: kjer je srbski grob, tam je Srbija. In govoril, kako so Srbi zunaj svoje republike ogroženi, da jih je, goloroke reveže, treba zaščititi. V resnici pa so imeli ves čas na svoji strani mogočno jugoslovansko vojsko, JLA, ki jih je še pred izbruhom vojne obilno založila z orožjem. In ko zdaj ruski predsednik Vladimir Putin upravičuje svojo invazijo na Ukrajino, je to nekakšen déjà vu; menda so ukrajinski nacisti ogrožali goloroki ruski živelj na vzhodu in jugu Ukrajine (ki se v regiji Donbas sicer že osem let z ruskim orožjem bojuje proti ukrajinskim silam), on pa je zdaj tu, da jim pomaga. A dosti bolj realno se zdi, da skuša oživiti veličino nekdanje Sovjetske zveze, katere razpada menda ni nikdar prebolel.
Ko danes primerjamo vojni v Ukrajini ter Bosni in Hercegovini pa tudi na Hrvaškem, se je nemogoče izogniti zgodovinskim vzporednicam. Ko je srbski predsednik Slobodan Milošević z orožjem in krvjo skušal ustvariti svojo fantomsko Veliko Srbijo, je bil njegov slogan: kjer je srbski grob, tam je Srbija. In govoril, kako so Srbi zunaj svoje republike ogroženi, da jih je, goloroke reveže, treba zaščititi. V resnici pa so imeli ves čas na svoji strani mogočno jugoslovansko vojsko, JLA, ki jih je še pred izbruhom vojne obilno založila z orožjem. In ko zdaj ruski predsednik Vladimir Putin upravičuje svojo invazijo na Ukrajino, je to nekakšen déjà vu; menda so ukrajinski nacisti ogrožali goloroki ruski živelj na vzhodu in jugu Ukrajine (ki se v regiji Donbas sicer že osem let z ruskim orožjem bojuje proti ukrajinskim silam), on pa je zdaj tu, da jim pomaga. A dosti bolj realno se zdi, da skuša oživiti veličino nekdanje Sovjetske zveze, katere razpada menda ni nikdar prebolel.
V klanju v BiH so oživeli pozabljeni termini iz vojaškega besedarija ali bili izumljeni novi. Genocid. Etnično čiščenje. Genocida, kot ga formulirajo mednarodne konvencije, ni bilo v Evropi od konca druge svetovne vojne. V Bosni se je zgodil. Srebrenica. Najmanj 8372 pobitih Bošnjakov v enem tednu. Da se je genocid res zgodil, je dosti let kasneje v svojih sodbah potrdilo haaško sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Z vso pieteto do umrlih Ukrajincev, ob pokolih civilistov s strani ruske vojske v Buči, Irpinu in drugih mestih skoraj vsi svetovni politiki govorijo o genocidu. Ni genocid, so pa to zagotovo strahotni, neopravičljivi in kazensko pregonljivi vojni zločini. In etnično čiščenje; ideja Velike Srbije je bila, da bi na velikih območjih Hrvaške in BiH, kjer je bilo večinsko predvojno prebivalstvo (vsaj približno) večinoma srbsko, po vojni živeli le Srbi. Zgodba bi se lahko ponovila v Ukrajini od vzhoda do skrajnega jugozahoda, od Harkova do Odese. Težko je verjeti, da bi lahko Ukrajinci, ko bo vojne enkrat konec (še vsake je bilo, tako ali drugače), mirno sobivali z Rusi. V BiH je bila razseljena polovica prebivalstva, v Ukrajini že četrtina. Preveč sovraštva, groze in nezaupanja se je nakopičilo v teh šestih zadnjih tednih, kaj šele bo, če (ko) bo vojna trajala mesece. V Bosni in Hercegovini še danes ljudje različnih narodnosti zrejo na svoje sosede z nezaupanjem, državljani in politiki se še zmeraj delijo na Muslimane, Srbe in Hrvate. Generacije bodo potrebne, da se bo zlo vojne vsaj malo pozabilo.
V klanju v BiH so oživeli pozabljeni termini iz vojaškega besedarija ali bili izumljeni novi. Genocid. Etnično čiščenje. Genocida, kot ga formulirajo mednarodne konvencije, ni bilo v Evropi od konca druge svetovne vojne. V Bosni se je zgodil. Srebrenica. Najmanj 8372 pobitih Bošnjakov v enem tednu. Da se je genocid res zgodil, je dosti let kasneje v svojih sodbah potrdilo haaško sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Z vso pieteto do umrlih Ukrajincev, ob pokolih civilistov s strani ruske vojske v Buči, Irpinu in drugih mestih skoraj vsi svetovni politiki govorijo o genocidu. Ni genocid, so pa to zagotovo strahotni, neopravičljivi in kazensko pregonljivi vojni zločini. In etnično čiščenje; ideja Velike Srbije je bila, da bi na velikih območjih Hrvaške in BiH, kjer je bilo večinsko predvojno prebivalstvo (vsaj približno) večinoma srbsko, po vojni živeli le Srbi. Zgodba bi se lahko ponovila v Ukrajini od vzhoda do skrajnega jugozahoda, od Harkova do Odese. Težko je verjeti, da bi lahko Ukrajinci, ko bo vojne enkrat konec (še vsake je bilo, tako ali drugače), mirno sobivali z Rusi. V BiH je bila razseljena polovica prebivalstva, v Ukrajini že četrtina. Preveč sovraštva, groze in nezaupanja se je nakopičilo v teh šestih zadnjih tednih, kaj šele bo, če (ko) bo vojna trajala mesece. V Bosni in Hercegovini še danes ljudje različnih narodnosti zrejo na svoje sosede z nezaupanjem, državljani in politiki se še zmeraj delijo na Muslimane, Srbe in Hrvate. Generacije bodo potrebne, da se bo zlo vojne vsaj malo pozabilo.
Kijev, ukrajinska prestolnica, se je za zdaj izognil usodi Sarajeva. A vlogo Kijeva so prevzela druga mesta. Mariupol, Harkov ... V Mariupolu, pristaniškem mestu ob Azovskem morju, gledamo reprizo Sarajeva. Ker ga Srbi niso mogli zavzeti, so ga rušili s topništvom in raketami. Ker Rusi upornega Mariupola (še) ne morejo zlomiti, ga rušijo iz daljave. Sistematično, okrožje po okrožje. Neselektivno, saj tolčejo po vsem - od bolnišnic preko šol do povsem stanovanjskih sosesk. Če ga bodo osvojili, bodo osvojili kup ruševin. Le tako dolgo kot v Sarajevu verjetno ne bo trajalo. Mesto je bilo oblegano 1425 dni, dlje kot na primer Leningrad med drugo svetovno vojno. V tem času je na mesto povprečno padlo 329 izstrelkov dnevno. Umrlo je 11.541 ljudi, med njimi 1601 otrok. Ranjenih je bilo najmanj 50.000 ljudi - v mestu, ki je pred vojno štelo okoli 350 tisoč prebivalcev. "Nobena od zlih stvari, ki so se nam zgodile med najdaljšim obleganjem kakega glavnega mesta v sodobni zgodovini, nas ni mogla ustaviti, niso uspeli uničiti naše usode, našega multikulturalizma, vsega tega, po čemer nas prepoznajo v Evropi in po svetu. Mesto Sarajevo je herojsko mesto ter najboljši in največji dokaz neuničljivosti," je včeraj dejala županja Sarajeva Benjamina Karić. "Upamo, da scenarij Ukrajine in Kijeva ter mnogih drugih mest ne bo enak bosansko-hercegovskemu."
Kijev, ukrajinska prestolnica, se je za zdaj izognil usodi Sarajeva. A vlogo Kijeva so prevzela druga mesta. Mariupol, Harkov ... V Mariupolu, pristaniškem mestu ob Azovskem morju, gledamo reprizo Sarajeva. Ker ga Srbi niso mogli zavzeti, so ga rušili s topništvom in raketami. Ker Rusi upornega Mariupola (še) ne morejo zlomiti, ga rušijo iz daljave. Sistematično, okrožje po okrožje. Neselektivno, saj tolčejo po vsem - od bolnišnic preko šol do povsem stanovanjskih sosesk. Če ga bodo osvojili, bodo osvojili kup ruševin. Le tako dolgo kot v Sarajevu verjetno ne bo trajalo. Mesto je bilo oblegano 1425 dni, dlje kot na primer Leningrad med drugo svetovno vojno. V tem času je na mesto povprečno padlo 329 izstrelkov dnevno. Umrlo je 11.541 ljudi, med njimi 1601 otrok. Ranjenih je bilo najmanj 50.000 ljudi - v mestu, ki je pred vojno štelo okoli 350 tisoč prebivalcev. "Nobena od zlih stvari, ki so se nam zgodile med najdaljšim obleganjem kakega glavnega mesta v sodobni zgodovini, nas ni mogla ustaviti, niso uspeli uničiti naše usode, našega multikulturalizma, vsega tega, po čemer nas prepoznajo v Evropi in po svetu. Mesto Sarajevo je herojsko mesto ter najboljši in največji dokaz neuničljivosti," je včeraj dejala županja Sarajeva Benjamina Karić. "Upamo, da scenarij Ukrajine in Kijeva ter mnogih drugih mest ne bo enak bosansko-hercegovskemu."
Epilog vojne v Bosni in Hercegovini je znan. Ko se je po več kot treh letih bojevanja zgodila Srebrenica, je ameriškemu predsedniku Billu Clintonu počil film in letala zveze Nato so v manj kot mesecu spravile srbske sile na kolena, predsednike Srbije, Hrvaške in BiH, torej Slobodana Miloševića, Franja Tuđmana in Alijo Izetbegovića, pa v vojaško oporišče Wright-Patterson v Daytonu, kjer so bili tako dolgo, da so novembra 1995 sklenili mirovni sporazum. Slab, a vseeno. Haaško sodišče je sčasoma dobilo v svoje roke Miloševića, pa političnega in vojaškega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića ter številne druge odgovorne. Milošević je umrl pred izrekom sodbe, Karadžić in Mladić bosta v zaporu do smrti.
Epilog vojne v Bosni in Hercegovini je znan. Ko se je po več kot treh letih bojevanja zgodila Srebrenica, je ameriškemu predsedniku Billu Clintonu počil film in letala zveze Nato so v manj kot mesecu spravile srbske sile na kolena, predsednike Srbije, Hrvaške in BiH, torej Slobodana Miloševića, Franja Tuđmana in Alijo Izetbegovića, pa v vojaško oporišče Wright-Patterson v Daytonu, kjer so bili tako dolgo, da so novembra 1995 sklenili mirovni sporazum. Slab, a vseeno. Haaško sodišče je sčasoma dobilo v svoje roke Miloševića, pa političnega in vojaškega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića ter številne druge odgovorne. Milošević je umrl pred izrekom sodbe, Karadžić in Mladić bosta v zaporu do smrti.
Epilog ukrajinske vojne še ni znan. Tudi usoda odgovornih zanjo ne. Za zdaj je najpomembneje, da se prelivanje krvi čim prej konča. Rane so pregloboke in bodo z vsakim dnem le še globlje.
Epilog ukrajinske vojne še ni znan. Tudi usoda odgovornih zanjo ne. Za zdaj je najpomembneje, da se prelivanje krvi čim prej konča. Rane so pregloboke in bodo z vsakim dnem le še globlje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
