"Študentska leta so najlepša leta." Prišel je čas, o katerem ti govorijo že od osnovne šole. Osvobodil si se nadzora staršev, se osamosvojil in se podal na pot odraslega življenja. S ponosom prvič prestopiš prag fakultete. Postal si študent!
Pol leta kasneje s kolegi ob kavi razglabljaš o Kantovih idejah, naslednji trenutek o luštni sošolki, nato pa o načrtih za noro poletje. Ugotoviš, da zamujaš na predavanje. S potnimi rokami pišeš izpit, odpišeš in si zadovoljen prižgeš čik. Med cijazenjem na troli razmišljaš o smislu življenja. Popoldan pospraviš za cimrom. Stiskaš si mozolj, ker greš zvečer na zmenek. Ponoči žuraš v zakajenem klubu, pivo in švic pa tečeta v potokih.Med vikendom služiš denar, ker ga včasih potrebuješ za kruh, drugič za študijsko ekskurzijo. Pa študentske izmenjave in mreženja. Nabiraš neprecenljive življenjske izkušnje.
Potem dobiš prvo desetko, pokličeš mamo in ji vzhičeno poveš: "Prav si imela, študentska leta so res najlepša!" Prihodnost se zdi svetlejša kot kadarkoli prej. Počutiš se vsemogočnega.
Tako bi moralo biti.{infobox-quote_full}161117{/infobox-quote_full}
Bum, Janša na prestolu! Bum bum, koronavirus! Bum bum bum, zaprti faksi in študentski domovi! Študentsko življenje, kot si ga živel, se podre kot hiša iz kart.
Tako premlaten se zbudiš v novo neskončno realnost. Že več kot leto dni te iz okvirčka na zaslonu pozdravlja glas profesorja. Če si bruc, obrazov za imeni v drugih okvirčkih sploh ne poznaš.
Brez motivacije in izčrpan od buljenja v računalnik dnevno pregleduješ ponudbo študentskih del. Včasih si stregel v kafiču. Zdaj moraš, preden greš na črpalko po kavo, za kak evro prositi mamo. Z očetom, ki nejevoljen že dva meseca čaka na delo, se pogosto spreš. Starejše sestre nisi videl že pol leta, mlajša ti ves čas pije živce. Pogrešaš čase, ko si imel z družino in prijatelji lepši odnos. Ali vsaj odnos.
Oropan "najlepših let" ždiš zaprt v sobi in gledaš, kako ti star prdec, produkt leve, komunajzerske fakultete - s čimer nas nekateri člani vladne garniture zmerjajo - tlakuje pot do … no, ničesar. Opazuješ zategovanja in sproščanja ukrepov. Jezi te, da lahko greš v Ikeo po mesne kroglice, na fakulteto pač ne.
Odpreš časopis - afera, pogledaš na facebook - afera, prižgeš televizor - afera. Kmalu z njimi zaradi politično motivirane izčrpanosti medijev ne boš več seznanjen. Posledice pingponga, ki ga igrata Ukom in Slovenska tiskovna agencija, bodo za slovensko medijsko krajino pogubne, če igre ne bo kmalu konec. Konec v prid agenciji, od katere je odvisna informiranost mnogih medijev. Medij brez informacij pa je kot demokracija z velikim vodjem na čelu. Ne obstaja.
Zaradi njegovega rušilnega odnosa do evropskih institucij in poslancev v nacionalnem parlamentu se ti obrača želodec. Počutiš se utesnjenega. Preveva te žalost. Državo, ki ti je dajala štipendijo in ponudila "brezplačno" šolanje, želiš imeti rad, pa se ti studi.
Razočaran si nad slovensko družbo, ker je koronakriza razkrila njen nov sloj - sloj prepotentnih lažnivcev. Izpljunila jih je v sam politični vrh. Sprašuješ se, zakaj cela vrsta organov z usločenimi hrbti prikimava utiranju poti v enoumje. Ko pomisliš, da so razumni in širokogledni ljudje na položajih ostali brez moči, tistih nekaj pogumnih upornikov pa z brutalnimi kaznimi v žepu, te zgrabi panika. Občutiš nemoč.
Veš, da so edina možnost do boljšega jutri volitve. Pride nedelja, pokličeš prijatelje in jih povabiš na sprehod do volišča. Lenobno ti odvrnejo, da so izgubili upanje in da je politika "fuj". Ugotoviš, da so ponotranjili floskulo, da "sam itak ne moreš ničesar spremeniti". Razpoka, ki deli naš narod, je začela drobiti tudi mlade. Zdi se, da so med pritoževanjem nad življenjem pozabili, da imajo vse vajeti v rokah pravzaprav oni.
Kam je izginil študentski uporniški duh, se sprašuješ. Kje smo kot družba izgubili vero v mantro, da "na mladih svet stoji"? Globoko vdihneš in izdihneš. "Z mano ne bodo pometali," rahlo prestrašeno pomisliš in v znak protesta in spodbude kolegom napišeš besedilo z naslovom: Odj*****, nam se bo zmešalo!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
