Ogljik naš vsakdanji

Ameriški predsednik Joe Biden si zasluži čestitke, ker se je zavezal, da se bodo ZDA znova pridružile globalnemu boju proti podnebnim spremembam. Toda svet in ZDA se morata učinkovito odzvati na te izzive. Biden je 20. januarja naredil zelo pomemben korak in je podpisal izvršni ukaz o ustanovitvi medagencijske delovne skupine za izračun družbenih stroškov izpustov toplogrednih plinov.{infobox-quote_full}153896{/infobox-quote_full}

Naloga te delovne skupine je natančneje oceniti, koliko dolarjev družbo (in cel naš planet) stane vsaka tona ogljikovega dioksida ali katerega drugega toplogrednega plina, ki jo spustimo v ozračje. To je družbeni strošek ogljika (SCC), ki ga oblikovalci politik in vladne agencije uporabljajo kot osnovo pri vrednotenju koristi javnih projektov in regulacij, zasnovanih za zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida, ter koristi vseh drugih projektov ali regulacij, ki utegnejo posredno vplivati na emisije. Če bo delovna skupina določila nizek SCC, mnogi projekti in regulacije za omejevanje emisij ne bodo izpeljani, ker bi bili njihovi stroški višji od ocenjenih podnebnih koristi. Zato je ključno, da je SCC določen pravilno, to pa pomeni, da mora biti višji, kot je bil v preteklosti.{api_embed_photo_L30}634820{/api_embed_photo_L30}

Obstajata dva načina za izračun SCC. Eden od njiju je tisti, ki ga je uporabljala administracija nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame. Gre za poskus neposredne ocene bodoče škode zaradi izpusta vsake dodatne tone ogljika. Na žalost je to tehniko izredno težko pravilno uporabiti. Obamova administracija je pri tem naredila veliko napak in je zato določila prenizek SCC, in sicer naj bi ta do leta 2030 znašal 50 dolarjev na tono ogljika. To pomeni, da svet, še posebno pa ZDA, niti pred izvolitvijo Donalda Trumpa za ameriškega predsednika ni bil pripravljen v zadostni meri ukrepati glede podnebnih sprememb.{api_embed_photo_R30}634821{/api_embed_photo_R30}

Težava je bila v tem, da je Obamova administracija uporabljala integrirani model vrednotenja, ki temelji na povezovanju ekonomije in okoljskih znanosti, da bi ocenila, kaj se bo v prihodnjem stoletju ali še dlje dogajalo z gospodarstvom in podnebjem. Povezovanje ekonomije in okolja je sicer smiselno, a hudič se skriva v podrobnostih. Ti modeli so se izkazali za nezanesljive, saj generirajo široke razpone vrednosti, ki so izredno občutljive za določene predpostavke. S pomočjo ene od priljubljenih različic tega modela so denimo prišli do ocene, da bi morali sprejeti dvig globalne temperature za 3,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko raven. In to je kar veliko glede na to, da se je mednarodna skupnost v pariškem sporazumu leta 2015 zavezala k omejitvi globalnega segrevanja na manj kot dve stopinji Celzija. Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) je poudaril, da bi bile posledice dviga globalne temperature za dve stopinji Celzija veliko hujše kot pri dvigu globalne temperature za 1,5 stopinje Celzija. Lahko si torej le predstavljamo, kako hude bi bile posledice tedaj, če bi se svet segrel za 3,5 stopinje Celzija.

Dvig globalne temperature za 3,5 stopinje Celzija je rezultat predpostavk omenjenega modela, vključno z nevarnim neupoštevanjem tveganj, ki jih pomenijo podnebne spremembe, če jih ne bomo obvladali, za naše okolje, življenje in gospodarstvo. Poleg tega integrirani modeli vrednotenja ne upoštevajo potencialne vloge inoviranja in povečanja donosov obsega pri podnebnem ukrepanju.

Druga težava pri Obamovi metodologiji je, da se ne zmeni za blagostanje prihodnjih generacij. Večina koristi omejevanja emisij v sedanjosti je povezana s preprečevanjem tveganja nevarnih podnebnih sprememb v prihodnosti. To pomeni, da se moramo vprašati, koliko nam je pravzaprav mar za naše otroke in vnuke. Če se odgovor glasi, da ne preveč, potem nam ni treba storiti veliko. Toda če nam ni vseeno zanje, se mora to ustrezno odraziti v naših kalkulacijah. Metodologija Obamove administracije je na to vprašanje odgovorila z oblikovanjem predpostavk o diskontiranju, ki naj bi pokazale, koliko manj naj bi bil dolar vreden čez eno leto (in še leto pozneje). Obamova administracija je uporabila triodstotno letno diskontno stopnjo, kar bi pomenilo, da bi bili danes pripravljeni porabiti samo 22 centov, če bi hoteli v 50 letih prihraniti en dolar, ter manj kot pet centov, če bi hoteli v stotih letih prihraniti en dolar.

Nobenega opravičila ni za to, da blagostanju prihodnjih generacij pripisujemo tako majhen pomen. Toda ko enkrat upoštevamo tveganje, tudi ekonomska logika ne obstaja več. Navsezadnje tudi zavarovalne premije plačujemo zato, da bi se izognili izgubam v prihodnosti. Ali drugače povedano, da bi zmanjšali tveganje. Plačujemo denimo 1,2 dolarja, da bi dobili naslednje leto v povprečju povrnjen en dolar, saj nam zavarovalnica izplača denar, ko ga potrebujemo, denimo če smo udeleženi v prometni nesreči ali nam požar uniči dom. Pri izdatkih, s katerimi zmanjšujemo bodoča tveganja, je ustrezna diskontna stopnja nizka ali celo negativna kot denimo v tem primeru, ko bi lahko bilo med posledicami tudi veliko uničenje. Porabo sredstev za preprečevanje podnebnih sprememb lahko torej primerjamo s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, saj z njo zmanjšujemo tveganje prihodnjih podnebnih katastrof. Tveganje tako pretvorimo v nižjo diskontno stopnjo in višjo ceno ogljika.

Potem ko se je zavezala k uresničevanju mednarodnega cilja za omejitev dviga globalne temperature pod dve stopinji Celzija, bi morala Bidnova administracija prevzeti tudi zanesljivejši način za izračun SCC. To je preprosto cena, pri kateri bomo lahko emisije omejili v taki meri, da bomo preprečili nevarno segrevanje sveta. To je cena, ki bo spodbudila nujne nizkoogljične investicije in inovacije ter prispevala k zmanjšanju onesnaženosti naših mest. Sprejeti bomo morali še mnoge dopolnilne politike, vključno z vladnimi investicijami in regulacijami. Mednarodna komisija za oblikovanje cene ogljika, ki sva ji predsedovala, je v svojem poročilu leta 2017 poudarila, da bolj ko bodo te politike prispevale k zmanjševanju emisij ogljikovega dioksida, nižja bi lahko bila v prihodnosti cena ogljika. Toda SCC bo do leta 2030 najverjetneje bližje sto dolarjem na tono in ne 50 dolarjem na tono ogljika, kot je izračunala Obamova administracija (s triodstotno diskontno stopnjo). SCC v višini sto dolarjev, ki smo ga predlagali leta 2017, je povsem ustrezen, saj so tudi cilji v pariškem sporazumu ambicioznejši - omejitev dviga temperature na 1,5 stopinje Celzija ter ogljična nevtralnost oziroma neto ničelne emisije do leta 2050.

Marsikomu se morda zdi, da so to tehnične stvari, ki bi jih bilo bolje prepustiti strokovnjakom. Toda velikokrat se je že zgodilo, da ti strokovnjaki niso ustrezno ovrednotili podnebnih tveganj, blagostanja prihodnjih generacij in priložnosti za ukrepanje proti podnebnim spremembam ob pravih spodbudah.

Bidnova administracija mora zdaj dovolj visoko oceniti stroške onesnaževanja z emisijami ogljikovega dioksida, da bi spodbudila ukrepanje ter s tem izpolnila obljube, ki jih je dala Američanom in celemu svetu. Od tega je odvisna prihodnost našega planeta.