V nadaljevanju preberite:

- September je bil mesec krvnih bolezni in kot zazdravljena bolnica (predpona pomeni z boleznijo v mirovanju in pod kontrolo) s plazmocitomom sem vnovič tehtala med biti ali ne biti. Pa ne dramatično eksistencialno, ampak v smislu javnega izpostavljanja, aktivizma, ozaveščanja o bolezni, ki jo vsako leto diagnosticirajo kakim sto dvajsetim Slovencem. To je relativno malo in seveda bi jih moralo biti mnogo več.

- Mariborska onkologija in aktualna katastrofalna situacija, povezana z gradnjo nadzidka, ter neznosne razmere za sedanje rakaste bolnike v mestu in regiji, tudi ne bi doživele takega odmeva, če ne bi bilo dveh pogumnih bolnic, ki sta napisali javno pismo.

- Ni čudno torej, da je vrhunec tukajšnje empatije do bolnih in humanitarnosti, povezane z njimi, bilo še do nedavnega "zamaškarstvo" - zbiranje plastičnih zamaškov. Ta navada se mi je od samih začetkov zdela groteskna. Dobro, najbrž so tudi z zamaški rešili kakšnega bolnega otročka, kar je vsega spoštovanja vredno.