Iz mojih zapisov v strokovnih in v poljudnih medijih ni težko spoznati, da sem podpornik sodelovanja ekonomske politike s tržiščem. Verjamem, da je večina bralcev že pred časom opustila kolektivističen pogled, da bo tržišče delovalo toliko, kolikor bomo mi (oziroma ekonomska politika) dopustili. Vsaj morali bi ga ob številnih primerih, ko smo bili razočarani bodisi zaradi nakupa delnic bodisi zaradi nizke cene, ki smo jo dosegli zanje ali pa so bile preprosto izbrisane. Morali smo opustiti sanje, da lahko zadržimo v slovenski lasti na primer Novo KBM. Pri nas neželena posledica delovanja trga je tudi ta, da seli lastnino k najboljšemu lastniku. Glasove proti temu in pozive za junaško vztrajanje na okopih "našega" seveda izključujejo pravila skupnega trga EU. Hvala bogu, saj bi nam lahko neumorni borci "priborili" še kakšno kampanjo reševanja domačih bank na račun davkoplačevalcev.
Trg seveda še zdaleč ne more prevzeti vloge uravnavanja stvari, ki so povezane s tipičnimi cilji, kot so polna zaposlenost, stabilnost valut in še posebej zagotavljanja optimalnih socialnih storitev. Zato umna ekonomska politika spremlja dogajanja na trgih in po možnosti s čim učinkovitejšimi ukrepi vnaprej (pravila igre, zakonodaja) prepreči, da bi delovanje te naravne sile, ki je prinesla toliko blaginje in ekonomske varnosti, škodilo rasti in koheziji družbe. Vendar je za to potrebno znanje, ki pa na našo žalost ni enakomerno porazdeljeno. Po številnih merilih odločno tržno naravnana Švica denimo dovolj učinkovito ravna z delovanjem trga, da ima ta dovolj prostora za omogočanje visoke ravni dohodka, hkrati pa so, vsaj če gledamo visoko družbeno kohezivnost v tej državi, preprečili njegove negativne učinke na družbo.
Pomembno se je zavedati, da se v razmerah brez omejevanja trgi vzpostavljajo sami, pomenijo torej naraven proces, ko udeleženci želimo izmenjevati proizvode in storitve, za katere vidimo priložnost ob njihovem nakupu ali prodaji. Ni težko ugotoviti, da je to tudi najpravičnejša (primarna) razdelitev dohodka, ki pa seveda v družbi, kjer ni cilj le produktivnost, zahteva pozornost in ukrepanje ekonomske politike, ko bi lahko bilo načelo produktivnosti v nasprotju z načeli družbene rasti in kohezivnosti.
Neverjeten vzpon tehnologije medijev prinaša po eni strani lahek in praktično neomejen dostop do vseh mogočih informacij, po drugi strani pa daje tudi krila širjenju informacij, ki ne koristijo nikomur razen njihovemu viru. Tukaj se izkorišča povpraševanje po zanimivem, torej obstaja priložnost na trgu informacij do velikih razsežnosti. Kot je videti iz vsakodnevnega branja tudi v Sloveniji, je za uveljavljene velike medije slaba informacija najboljša informacija. Kdor želi, da se bodo ljudje na cesti obrnili, bo uporabil glasen zvok ali pok. Prav tako mediji vse bolj izkazujejo sposobnost, kako neko dokaj običajno informacijo obrniti v glasen pok. Kar preberite že kar običajno sporočilo o tem, kakšno bo verjetno vreme. Naslovi, kot so Najhujše šele pride nad Slovenijo, Poglejte, kakšno razdejanje prihaja in podobno, bi se včasih glasili Tudi jutri popoldan lahko pričakujemo nevihte ali Deževnega obdobja še ni konec.
Brez tveganja lahko trdimo, da logika "glasnejši ko je pok, več glav se bo obrnilo na cesti" pri medijih stimulira produkcijo katastrofičnih "novic". Čim več ljudi naj se zanima zanje, zato bodo odprli vest na primer v elektronskem mediju in seveda dobili pod nos reklame za kaj jaz vem kaj. To pomeni seveda pomemben vir dohodka za medije in tako dalje. Če spremljate vesti o gospodarskih pričakovanjih, veste, da resnični podatki od začetka pandemije leta 2020 in celo po sedem mesecev in pol trajajoči tragediji v Ukrajini (na primer gospodarska rast, stopnja brezposelnosti) ne potrjujejo cunamija negativnih sporočil medijev in institucij, ki so tvegale napovedi, ki so se praviloma izkazale za preveč črnoglede.
Težko je danes še posebej ob gibanju cen energije in energentov ostati optimist in so pričakovanja o nižji gospodarski rasti od napovedovane v prihodnjem letu utemeljena s podatki o cenah. Toda čemu nas je bilo treba prekomerno utrujati ti dve leti in pol? Spomnim se, kako me je po senzacionalni zmagi Wilme Rudolph na stometrski razdalji na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960 kot dečka pomembne stvari naučila izjava zmagovalke o nasvetu njenega trenerja pred tekmo: "Teci, kolikor moreš, glej le naprej, bodi brez skrbi, tvoje tekmice tudi tečejo." Dobro bi bilo, ko bi za podobno izkušnjo vedeli politiki, ki javno izjavljajo na primer, kako se bo zapirala proizvodnja zaradi težav z energenti. Naj raje, kolikor morejo dobro, opravljajo svoje delo in upajo na najboljše! To bi vsaj v Nemčiji pomenilo, naj tisti politiki, ki kaj vedo o gospodarstvu in si upajo prisluhniti stroki, tvegajo razdor s koalicijskim partnerjem, ki v sedanjih razmerah nalaga eksercir gospodarstvu in ignorira tveganje še večje recesije, kot nas itak čaka, le da bi dosegli politične cilje o brezogljični družbi in družbi brez nuklearne energije. Zdaj?! Naj bodo brez skrbi, podjetja vse vidijo in si tudi sami močno prizadevajo, da jim ne bo treba zapirati zmogljivosti in odpuščati delavcev. Ali je te politike podobno kot nekatere medije premagala skrb, da se jih premalo sliši, in tudi oni potrebujejo glasen pok?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
