Moral je biti presenečen, ko so ga tistega septembrskega jutra obvestili o stvareh, ki so se zgodile. Aleksandar Vučić je tako zgolj izvedel, da so oblasti na Kosovu izdale ukaz o spoštovanju načela recipročnosti registrskih oznak vozil. O povsem tehničnem vprašanju, ki bi moralo biti v skladu s podpisanima sporazuma med Beogradom in Prištino v Bruslju rešeno do 15. septembra letos.{infobox-quote_full}175329{/infobox-quote_full}
Prvi dogovor je bil sklenjen že leta 2011, drugi pet let kasneje. Oba pa sta določala, da morajo motorna vozila z registrskimi tablicami Republike Kosovo ob prehodu meje z Republiko Srbijo odstraniti svoje oznake in jih zamenjati z začasnimi oznakami Srbije. Vozniki so potrebovali gotovino za plačilo novih oznak, primeren izvijač, malce spretnosti in primerno mero potrpežljivost. Potem so lahko nadaljevali pot. Težko predstavljivo, a tako je bilo. In tako bi tudi ostalo, če se ne bi predsednik kosovske vlade Albin Kurti odločil drugače. Po 15. septembru je namreč dobil pravico do uveljavitve recipročnosti. Za vozila, ki so prihajala iz Srbije, je uvedel isti ukrep. Odstranitve srbskih registrskih tablic in namestitev začasnih oznak Republike Kosovo. Pustil je tudi odprto možnost, da vozila obeh držav enostavno, tako kot v celotni Evropi, prosto prehajajo mejo s svojimi registrskimi oznakami.
Na mejna prehoda s Srbijo so bile napotene specialne enote kosovske policije, da zavarujejo izvedbo novega ukrepa. In prav na tej točki se je vse začelo. Ni nobenega neposrednega dokaza, toda glede na nekatere zaostritve iz preteklih let lahko sklepamo, da je Vučić po tem, ko je presenečen obsedel v svojem kabinetu, najprej izdal naročilo Srbom s severa Kosova, naj v skladu z ustaljeno prakso blokirajo ceste proti mejnima prehodoma Jarinje in Brnjak. Toda vse do tu bi bilo to stvar že videnega in poznanega. Pa tudi spomina na obe realni možnosti resnega začetka reševanja srbsko-kosovskega nesporazuma. Prvega, ko je na mirovna pogajanja o koncu jugoslovanskih vojn v Daytonu, bilo je 10. novembra 1995, prinesel poseben odposlanec kosovskega predsednika Ibrahima Rugove, Bujar Bukoshi, dokument o celoviti politični rešitvi za Kosovo. Predlagali so široko avtonomijo s pravico ureditve svojega lastnega življenja, toda v okviru Srbije.{api_embed_photo_L30}711998{/api_embed_photo_L30}
Drugi poizkus se je začel 14. decembra 2002 z nenadnim večernim telefonskim klicem srbskega predsednika, demokrata Zorana Đinđića srbskemu pisatelju Dobrici Ćosiću. Đinđić je imel načrt za ureditev odnosov s Kosovom in dokončno določitvijo srbskih državnih meja. Vedel je, da brez tega Srbija ne bo postala polnopravna članica Evropske unije. In takrat so zaradi Đinđićevega ugleda imeli realno možnost.
Dokument, ki ga je v Dayton prinesel Rugovov odposlanec, je zavrnil tedanji srbski predsednik Slobodan Milošević, Đinđića so leta 2013 ubili.
Sedaj, septembra 2021, je bilo prav vse drugače. Morda so najbolj izstopali trije dogodki. Ko so srbska vojaška letala in helikopterji preletavali mejno območje med Srbijo in Kosovom ob ustreznih zagotovilih, da je predsednik Vučić ukazal srbski vojski povečanje bojne pripravljenosti. Drugi, ko so razporedili štiri oklepna vozila približno dva kilometra stran od mejnega prehoda Jarinje, ob magistralni cesti Raška-Kosovska Mitrovica. In tretji, ko sta ruski veleposlanik Aleksandar Bocan-Harčenko in njegov vojaški ataše, general Aleksander Zinčenko, prišla na ogled in obhod teh vozil v znak ruske podpore. Kmalu zatem, 26. septembra, je sledil razglas srbskega predsednika o 24-urnem ultimatu zvezi Nato, naj uredi zadeve, sicer jih bo morala urediti Srbija. A sledilo je zgolj razočaranje.
Nihče ne v Evropi ne v ZDA se ni preveč vznemirjal. Vučiću in posredno Kurtiju je generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg sporočil, naj umirita razmere, saj da bodo sile zveze Nato v skladu s svojim mandatom (za)ščitile prebivalstvo Kosova. Odposlanca EU in ZDA za Balkan sta dobila nalogo, da pokličeta delegaciji Srbije in Kosova v Bruselj in poiščeta rešitev. Zadnji septembrski dan je bil dogovor dosežen. Ne bo več treba menjavati registrskih tablic, temveč se bodo preko oznake države na tablicah nalepile nalepke z grbom države, v katero vozila vstopajo. In ponovno so določili rok, ko morata Beograd in Priština doseči dokončni dogovor o tem vprašanju.
Toda to je bila zgolj tehnika. Ključno sporočilo septembrskega spora o registrskih tablicah je drugje. Da se kljub ropotanju z orožjem, svojevrstnim vestem o možni novi vojni in predsednikovem ultimatu ni vznemiril prav nobeden od vodilnih evropskih politikov. Rešite težave in nas potem obvestite, da ste jih uspešno rešili, je bilo sporočilu Vučiću in Kurtiju. Če potrebujete pri tem pomoč, pa pokličite Miroslava Lajčaka in Gabriela Escobarja, odposlanca EU in ZDA za regijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
