(POGLED) Iz usihajoče kleriške kulture

Klasični katoliški kleriki, ki so jih zadnjih 400 let oblikovali mehki barok, polemika s protestantizmom, razsvetljenski absolutizem, nacionalne prebuje, zadnjih 100 let pa srečanje s totalitarizmi in spogledovanje z moderniteto, so tudi na Slovenskem vrsta v zatonu. Vse manj jih je. Nekdo je zaradi tega žalosten, kdo drug vesel. Kakor koli, v zadnji stoletjih je ta klerikalna vrsta ustvarila marsikaj dobrega in zanimivega. Naj na tem mesto ponižno opozorimo, da med drugim tudi določene njene kulture vodenja in PR-ja ne gre dajati v nič. Morda lahko pozitivne prvine te kulture koristijo drugim družbenim segmentom – na primer demokratični politiki.
Vemo, novodobna politika je preponosna, da bi se zgledovala po kleriški kulturi vodenja, ki za povrh deluje usihajoče. Vemo še, da je tako leva kot desna politika večinoma nastala iz sekularizacijskih procesov in antiklerikalnih vzgibov. V tem zapisu ne vabimo k posnemanju, le na tržnici idej, kot ena branjevka več, na politično korekten način, ponujamo zanimiva primerjanja.
Ob zadnji menjavi vlade ni bilo kaj bistveno drugače, kot je bilo pri prejšnjih menjavah. Opaziti je bilo vsaj štiri zdrse ali večje napake, ki jih v okolju kleriškega bontona ni ali pa so redke. Pravila, o katerih se bo govorilo, so:
• ne zlorabljal prižnice (beri: vladnih in skupnih kanalov komuniciranja) za osebne obračune;
• ne rovari zoper predhodnega župnika (beri: ne gradi politike na polemiki za nazaj);
• ne zagrabi najprej po skledi, ko kam prideš (beri: ne spreminjaj plačnih razredov, komaj si prevzel oblast);
• ne bodi frakcijski, ko gre za nujne reči (beri: bodi lojalen vladi, ki se spopada s krizno situacijo).
Na kratko najprej o vsakem pravilu kleriške kulture vodenja, nato primerjava s sorodnimi političnimi zdrsi. Zavedajoč se seveda, da slovenski kleriki kljub našim frakcijskim bojem na koncu delujemo kot eno pleme in zato nismo povsem primerljivi s slovenskimi politiki, ki so razdeljeni, kot se zdi, na dve plemeni.