(POGLED IZZA MEJE) Amy. Slovenka Amy

Ta zapis je nastal v noči na 21. januar, po koncu slovesnosti ob inavguraciji (grda je ta beseda, a se je nekako udomačila) novega ameriškega predsednika. Dogodek je napovedovala in povezovala gospa v rjavem plašču, daleč od oblačil, vrednih modne revije, ki se pogosto pojavljajo ob teh priložnostih in po katerih je še zlasti slovela prva dama Trumpove dobe, Slovenka Melania, ki se je nekaj ur prej s soprogom po travniku z visokimi petami in odeta v elegantno črnino, kot bi se odpravljala na pogreb, sprehodila čez travnik Bele hiše do helikopterja, ki ju je odpeljal iz središča svetovne politike.

Spomini prihajajo na dan. Bilo je lepo nedeljsko spomladansko jutro. Dan, ko si lahko omisliš krajši izlet. V središču Chicaga sem z ženo in sinom sedel na vlak in se odpeljal na jug, kake pol ure, morda 40 minut vožnje. Naš cilj je bil Robiejeva hiša, eno značilnih poslopij prerijske arhitekture, delo arhitekta Franka Lloyd Wrighta iz začetka 20. stoletja. Arhitektura me je vedno privlačila in to poslopje je bilo vredno ogleda. Vendar je bilo treba na obisk čakati približno dve uri; samo skupinski obiski, vsake pol ure, in kar nekaj časa je vse zasedeno, so mi razložili. Ker v ZDA ni na vsakem vogalu bara, kjer lahko spiješ kavo in počakaš, sem vljudno vprašal, kje je kaka kavarna odprta ob nedeljah. "V kampusu čikaške univerze, kakih deset minut peš," so mi odgovorili.

Tako smo se sprehodili do kampusa, čistega, lepo urejenega in ob tistem času skoraj povsem praznega; le tu pa tam se je sprehajalo nekaj študentov. Kavarna je velika, čista, seveda samopostrežna, kava je zanič kot povsod v Ameriki, privoščili smo si majhen posladek, nakar smo si ogledali veliko trgovino, kjer prodajajo vse, kar bi lahko potrebovali študenti in profesorji. Veliko je športne opreme vseh vrst, raznih učnih pripomočkov, seveda tudi marketinških proizvodov čikaške univerze, od majic in trenirk do svinčnikov. Je tudi knjižna polica, kjer mi je oko zastalo na knjigi z naslovom The senator next door. Prevedel bi ga kar Senatorka iz sosednje ulice. Mojo pozornost je vzbudila avtorica, Amy Klobuchar. V tistem času je bila sicer ena med številnimi kandidati za nominacijo demokratske stranke za predsedniške volitve. Takrat, spomladi leta 2019, se je kampanja začenjala. Knjigo je leta 2016 izdala univerza v Minesoti, kjer je Klobucharjeva doma in je bila dolga leta pred vstopom v politiko državna tožilka: in tožilce v ZDA volijo državljani. V senat je bila prvič izvoljena leta 2006, nato še dvakrat potrjena.

Ta senatorka, Amy Klobuchar, je v sredo, 20. januarja letos, napovedovala dogodke ob prisegi novega ameriškega predsednika in prve ženske, ki je postala podpredsednica ZDA. Ko je bil Joe Biden izbran za demokratskega kandidata, je takoj napovedal, da bo za podpredsedniško mesto izbral žensko. Na seznamu kandidatk je bila tudi Amy Klobuchar, a se je junija lanskega leta po umoru Georgea Floyda v Minneapolisu kandidaturi odpovedala z utemeljitvijo, da bo "afroameričanka najboljša odločitev".

Knjigo sem kupil, kajti Amy Klobuchar je slovenskega rodu, bila je v Sloveniji, pogovarjala se je z najvišjimi predstavniki slovenske države, tudi na raznih mednarodnih dogodkih v tujini. Res me je zanimalo, ali in kako piše o svojih slovenskih koreninah. Knjiga je njen življenjepis, res prijetno branje, čeprav verjetno zanimivo predvsem za bralce, ki poznajo ljudi in okoliščine, ki jih avtorica obravnava. Je pa tudi zelo osebna izpoved, polna primerov človeške stiske, ki jih je kot tožilka obravnavala predvsem s čustvenostjo in razumevanjem za šibkejše. Zato je bila tudi tako priljubljena.

Toda pozornost sem namenil predvsem enemu vprašanju, njenim slovenskim koreninam. Njen praded se je z ženo preselil v Ameriko že v začetku 20. stoletja. To je bil eden prvih valov slovenskih izseljencev, ki so šli čez morje s trebuhom za kruhom. O njem Klobucharjeva piše s ponosom. Priselila sta se iz "Slovenije, majhne države, ki jo obdajajo Italija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška". Priimek njenega pradeda opozarja, da so njegovi predniki izdelovali klobuke, kar je bil zelo nevaren poklic, saj so pri delu uporabljali živo srebro.

Tu Klobucharjeva piše, da se je takrat veliko ljudi selilo v Ameriko, ker so vedeli, da bodo lahko delali, da bodo vsi njihovi otroci lahko obiskovali šole in da ne bodo več plačevali davkov avstrijskemu monarhu, ampak "svoji državi". To so bile pač ameriške sanje. Praded, čigar imena Amy ne navaja, se je v Minnesoti zaposlil v rudniku. Ni bilo vse lahko. Njegova žena je mlada umrla, v družini je bilo devet otrok, najstarejši Mike Klobuchar, Amyjin ded, se je moral mlad zaposliti, da je pomagal vzdrževati družino; bil je sicer priden učenec, celo nagrajen je bil v šoli, ampak za študij ni bilo denarja. Tudi on je našel delo v rudniku, kjer je napredoval in postal celo delovodja. Leta kasneje se je preselil v mestece Ely, kjer je za sto dolarjev kupil majhno hišo. Te se Amy Klobuchar še spominja, celo fotografija je v knjigi, iz časa, ko je bila sedanja senatorka še otrok. Njen oče se je šolal, diplomiral je iz novinarstva in se zaposlil pri krajevnem časopisu, vključil pa se je tudi v politiko, v demokratsko stranko. Ta pripoved je zelo čustvena, tudi zelo iskrena in avtorica sploh ne prikriva nekaterih okoliščinah, ki jih ljudje v svojih avtobiografijah običajno ne navajajo; tudi dejstva, da sta imela njen ded in njen oče težave z alkoholom.

In seveda ne prikriva slovenskih prednikov. Ni naključno, da je ohranila svoj priimek in ni prevzela soprogovega, kar je sicer za ZDA dokaj naravno, od Hillary Clinton do Melanie Trump. Ponosno piše o svojih koreninah in navaja jih še nekajkrat v knjigi. Svojih srečanj s političnimi predstavniki Slovenije sploh ne omenja; knjiga je predvsem osebni, čustveni odnos do njenega življenja, obenem pa neprisiljen prikaz ameriške družbe, predvsem politične, kjer se delo začenja v mladih letih in se ljudje prebijejo do vrha, potem ko so bili že desetletja aktivni v politiki. Nikakor pa ni protokolarno navajanje srečanj s pomembnimi osebnostmi. V knjigi najdeš vrsto znanih imen, vrsto pomembnih ljudi, ampak vedno z zelo čustvenim pristopom. Vsekakor zanimivo branje, ki se prav ob koncu spet vrača h koreninam, v Slovenijo. {api_embed_photo_R30}626508{/api_embed_photo_R30}

Piše, Amy Klobuchar, da je pred leti z družino obiskala Slovenijo, "domovino mojih prednikov". Tam je slišala zgodbo o pisateljici, ki je umirala za rakom, pa si je sama napisala nekrolog. V njem je bilo tudi sporočilo: "Pomni, da ovire na poti niso ovire, ovire so pot." To misel sta z možem vbila v glavo hčerki Abigail, ki je v tistem letu začenjala študij na visoki šoli. In v šolskem dnevniku je objavila zapis o svojem potovanju v Slovenijo, ki ga je končala z besedami: "Letalo zamuja? Jedilnik samo v slovenščini? Neznosna vročina brez klime? Ovire so pot."