Evropska industrija se opoteka spričo dvojne nevarnosti, in sicer visokih cen električne energije in zakona ameriškega predsednika Joeja Bidna za zniževanje inflacije (IRA), katerega namen je v bistvu podkupiti evropske zelene industrije, da bi se preselile v ZDA. Bodo evropska industrijska središča postala "pasovi rje", območja zapuščenih proizvodnih obratov? Bo tudi Nemčija doživela travmo, kakršno je izkusila Velika Britanija, ko so se zaprle njene tovarne in so si bili njeni visokokvalificirani proizvodni delavci prisiljeni poiskati manj zahtevne, neproduktivne in slabo plačane službe?
Ta grožnja odmeva po evropskih koridorjih moči. Nemški kancler Olaf Scholz je zato že predlagal ustanovitev novega evropskega sklada za zagotavljanje finančne pomoči podjetjem v EU, ki jih zaradi ameriških subvencij mika, da bi se preselila v ZDA. Toda glede na to, kako počasi ukrepa Evropa, zlasti ker financiranje česarkoli zahteva izdajo skupnih evropskih obveznic, je veliko vprašanje, ali bodo evropske subvencije pravočasen in sorazmeren odgovor na tiste v ZDA. Na primeru nemške avtomobilske industrije lahko vidimo, za kaj pravzaprav gre. Proizvajalci avtomobilov so ob ponovnem razmahu inflacije utrpeli dvojni udarec: naraščajoče cene goriv so pregnale njihove kupce, hkrati pa so se zvišali njihovi proizvodni stroški. Glede na znaten del nemške industrije, ki je odvisen od proizvodnje avtomobilov, so se mnogi začeli spraševati, ali morda v državi že ne poteka deindustrializacija. Njihove bojazni so upravičene, toda s svojimi analizami so zgrešili bistvo.
S hitrim prehodom na proizvodnjo električnih vozil zaradi vse večjih razpoložljivih količin obnovljive energije, so nemški avtomobilski proizvajalci že pokazali, da so dorasli izzivom, ki so povezani z zeleno tranzicijo in vse višjimi cenami fosilnih goriv. Če bi prejele še kakšno državno pomoč, bodisi od nemške vlade bodisi od EU, bi verjetno v prihodnje v Nemčiji še naprej proizvedli toliko avtomobilov kot v preteklosti. A tudi če je strah pred deindustrializacijo pretiran, so vseeno upravičene nemške - in v širšem smislu tudi evropske - bojazni, da bi lahko vsa stara celina začela zaostajati za ZDA in Kitajsko. Zaradi prehoda na električne avtomobile, ki ga je pospešila hitra rast cen energentov, se zmanjšujeta tako moč kot globina evropskega kapitala. Evropski kapitalisti v primerjavi s svojimi ameriškimi in kitajskimi kolegi precej zaostajajo predvsem pri kopičenju in izkoriščanju tako imenovanega oblakovnega kapitala. Pomislimo na bistvo moči nemškega kapitala: precizni mehanski in električni inženiring. Nemški avtomobilski proizvajalci so obogateli predvsem po zaslugi dobičkov, ustvarjenih s proizvodnjo visokokakovostnih motorjev z notranjim izgorevanjem in vseh delov (menjalnikov, gredi, diferencialov itd.), ki so nujni za prenos moči od teh motorjev do pogonskih koles avtomobila. Toda električne avtomobile je z mehanskega vidika veliko lažje zasnovati. Večina njihove dodane vrednosti izhaja iz umetne inteligence in pametne programske opreme, ki avtomobil povezuje z oblakom - prav tistim oblakom, v katerega nemški kapitalisti v zadnjih desetletjih niso dovolj investirali.
A tudi če EU uspe s subvencijami prepričati Volkswagen, Mercedes-Benz in BMW, da svoje električne avtomobile proizvajajo v Evropi in se ne preselijo v ZDA, da bi izkoristili subvencije v okviru IRA, avtomobilska proizvodnja v Nemčiji in Evropi ne bo nikoli več tako dobičkonosna, kot je bila nekoč. Vse več dobičkov, ki naj bi jih prinesli električni avtomobili, ne bo ustvarjenih s prodajo "pleha", ampak s prodajo aplikacij njihovim (sedanjim in bodočim) lastnikom, podobno kot podjetje Apple zasluži cel kup denarja po zaslugi "neodvisnih razvijalcev programske opreme", ki snujejo aplikacije za iPhone, ki jih potem prodajajo preko spletne trgovine Apple Store. Če k temu prištejemo še vrednost podatkov, ki jih zberejo vozeči avtomobili in se potem shranijo v oblaku, si ni težko predstavljati, zakaj je oblakovni kapital že zasenčil običajni kapital, ki ga ima Evropa zelo veliko.
Podobno velja za energetski sektor. Ko se je pandemija umirila in so se cene energije močno povečale, so naftna in plinska podjetja obogatela. Industrija fosilnih goriv je dobila nov zagon. Podobno se je zgodilo v Veliki Britaniji v času napoleonskih vojn. Tedaj so se zaradi prekinjenih uvozov tam močno zvišale cene koruze, kar je britanskim fevdalistom dalo nov zagon. Toda ti ponovni zagoni nikoli ne trajajo dolgo. V tretjem desetletju 19. stoletja so dobički kapitalistov presegli za kratek čas oživljene fevdalne rente, medtem ko danes postpandemični skok inflacije že omogoča širitev oblakovnega kapitala v energetski sektor.
Fosilna goriva so domena nenaravnega zavezništva med fevdalnimi pogodbami in kapitalom. Industrija je odvisna od dovoljenj za vrtanje na določenih zemljiščih ali delih oceanov, v zameno za katera vladam in zasebnim lastnikom plačuje dobro staro zemljiško rento. Hkrati je odvisna od dobrih starih proizvodnih sredstev, vključno z naftnimi ploščadmi, tankerji, naftovodi in plavajočimi terminali za shranjevanje in ponovno uplinjanje, da lahko fosilna goriva spravijo do ogromnih, močno skoncentriranih, vertikalno integriranih (od zgoraj navzdol) elektrarn, ki tako z estetskega kot z ekonomskega vidika spominjajo na tovarne iz 19. stoletja - "črnim satanskim tovarnam" na slikah angleškega pesnika, slikarja in mistika Williama Blaka.
Obnovljive vire energije pa je ravno nasprotno najbolje razporediti na decentraliziran način, in sicer tako, da so solarni paneli, vetrne turbine, toplotne črpalke in geotermalne sonde horizontalno integrirani kot del mreže, podobne nevronski, ki tvori oblakovni kapital. Ker zanje večinoma ne potrebujemo dovoljenj, povezanih z izplačevanjem zemljiških rent, je njihova produktivnost odvisna od pametnih omrežij, ki se opirajo na napredno programsko opremo in umetno inteligenco.
Skratka pridobivanje zelene energije je "oblakovnokapitalno" intenzivna dejavnost, podobno kot industrija električnih avtomobilov. In spet, tudi če bi EU s subvencijami zagotovila, da bi evropska industrija množično proizvajala solarne panele, vetrne turbine in drugo opremo za pridobivanje zelene energije, še vedno ne bi imela zadostnega dostopa do najbolj donosnega člena vrednostne verige: do kapitala v oblaku, na katerem delujejo zelena energetska omrežja.
Tudi če ponovna inflacija ne bo deindustrializirala Evrope, bo evropsko proizvodno industrijo vseeno prisilila, da preide na načine proizvodnje, ki so precej bolj odvisni od oblakovnega kapitala, ki pa ga Evropi primanjkuje. V bistvu to pomeni, da Nemčija, ker ne bo sposobna pobrati zadostnih donosov od oblakovnega kapitala ali oblakovnih rent, ne bo več ustvarjala tako velikih presežkov, zaradi česar bo trpelo tudi od njih odvisno evropsko gospodarstvo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
