To poletje smo doživeli vremenske ujme, ki presegajo ne le zgodovinski spomin ljudi, ampak tudi dosedanje rekorde meteoroloških in hidroloških meritev. Vročinski valovi, ogromna toča, orkanski vetrovi, nevihte s tornadi in poplave zaradi ekstremnih nalivov so lansko sušo in gozdne požare povsem zasenčili. Vse pokrajine so izkusile nemoč ob dogajanju, pa naj je šlo za vročino, veter ali vodo. Škode so ogromne - in to ne le tiste, ki jih lahko izrazimo v denarju. Neprecenljivo škodo predstavlja tudi izguba občutka varnosti, ki so ga, verjetno za vedno, pri ljudeh zamenjali občutki nemoči in zaskrbljenosti, kaj bo v prihodnje. Mnogi se sprašujejo, zakaj se nam je zgodila ta groza, vsi pa si bomo morali zelo kmalu odgovoriti, kaj vse nam še lahko prinese naš jutri.
Za razumevanje situacije, v kateri smo, se moramo ozreti tudi zunaj naših meja. Skoraj enake pojave rekordnih nalivov, kot smo jih imeli pri nas, beležijo letos marsikje. Kitajska, Indija, Japonska, severovzhod ZDA in tudi del Nemčije so izkusili enako velike poplave. Drugi deli sveta pa se dušijo v vročini in požarih. Spomnimo, da že mesece gori Kanada, da sta v plamenih Grčija in Korzika. Francija, Grčija, Italija, Španija, Alžirija in Tunizija so izmerile rekordno visoke dnevne in nočne temperature. Tudi na južni polobli, kjer so sredi zime, temperature drvijo v nebo - in v Južni Ameriki dosegajo tudi krepko čez 30 stopinj. Da lahko pričakujemo burno vreme v tem poletju, se je nakazovalo že junija, ko so se hitro ogreli oceani in tudi morje v naši bližini. Atlantik je bil že junija izredno topel, pa tudi deli Sredozemskega morja so bili že na začetku poletja za vsaj štiri stopinje toplejši od povprečij. To je pomenilo, da bo na voljo ogromno tople vode, ki obilno izhlapeva in pošilja v ozračje ogromne količine vodne pare. In ker je bil tudi zrak topel, je skladiščil več vodne pare. Za vsako stopinjo Celzija, ko je toplejši, vanj spravimo okrog sedem odstotkov več vodne pare. Padavinski procesi imajo tako na voljo večjo zalogo vode, če so ob tem izpolnjeni še drugi pogoji v ozračju, kot so prehod hladne fronte nad razgibanim terenom, stalen dotok vlažnega zraka ali močna nestabilnost ozračja. A zveze med vlažnostjo in padavinami niso premo sorazmerne, zato je mogoče, da ekstremne količine padavin narastejo za vsako dodatno stopinjo Celzija za kar 14 odstotkov. To je že resna razlika v korist bolj intenzivnih in uničujočih nalivov. Toplejše podnebje poveča hitrost vzgonskih tokov v nevihtnih oblakih, ki dajejo najbolj obilne nalive. V povprečju naj bi se ta povečala za en meter na sekundo, kar pomeni tudi silovitejše konvektivne padavine. In letošnje poletje je bilo globalno in tudi marsikje v Evropi najtoplejše v zgodovini merjenj. Zato so tudi padavinski dogodki prav letos zelo intenzivni.
Taisti, ki so najbolj dvomili in se omalovažujoče nasmihali, so običajno najglasnejši, ko gre za zahteve
Letošnje poplave torej niso povsem nepričakovan dogodek. Morda se zdi, da so te ugotovitve pametovanje po bitki, ko so vsi lahko generali. Pa žal ni tako, saj klimatologi že vsaj tri desetletja opozarjamo, da se verjetnost pojava vremenskih ekstremov povečuje in da bo bolj intenziven padavinski cikel tudi naša bodočnost. Pojem stoletne vode ali poplave v času spreminjanja klime več nima pomena, saj so take statistike računane s predpostavko stabilne klime. Stoletne vode so postale pojav, ki ga v teh trenutkih beležimo na desetletje. To na primer pomeni, da so mnogi gradbeni standardi enostavno zastareli in ne omogočajo klimatsko varne gradnje. Spomnimo se tudi škod zaradi letošnjega vetra. Povsem enako velja za poplavne karte, ki jih bo treba posodobiti glede na dejansko stanje. Prostorsko planiranje, kot smo ga bili vajeni do zdaj, bo že samo zaradi vremenske varnosti očitno treba resno spremeniti. Če vodi ne damo prostora vnaprej, si ga vzame sama. In pri tem se ne ozira na človeške žrtve, na naše premoženje in na našo grozo.
Priznati si moramo, da smo pri prilagajanju na podnebne spremembe povsem zaspali. Glede blaženja imamo živahne razprave o sončni in jedrski energiji, o električnih avtih, o pametnih omrežjih, imamo - vsaj na papirju - načrte in cilje. Ob tem pa smo spregledali, da so podnebne spremembe že tu - in bodo tu tudi ostale. Država ni bila sposobna spraviti skupaj celovite strategije prilagajanja, ki bi lajšala težave vseh nas. Interventni zakoni v preteklosti, ad hoc izplačevanje odškodnin in celo kupovanje všečnosti pred volitvami z obljubami so bili sila neučinkoviti prijemi. Izostalo je celo najcenejše – izobraževalni programi in ozaveščanje ter obveščanje prebivalstva. Slovenija za prilagajanje na podnebne spremembe, kljub jasnim opozorilom znanosti in evropske unije, ni zbrala politične volje. Še več, nimamo niti medsektorske inštitucije, ki bi se s tem ukvarjala, niti potrebne kadrovske kritične mase. Tudi zato so ljudje prepuščeni vzgoji prek družbenih omrežij, ki stopnjujejo čustva, ne pa razumevanja situacije, v kateri smo.
Priznati si moramo, da smo pri prilagajanju na podnebne spremembe povsem zaspali
Prvi čustveni odzivi so bili dvom, češ saj je kraj, kjer živim, varen, zato ne nazadnje tu tudi bivam. K temu lahko dodamo še mnenja, da smo poplave že imeli in preživeli, le kaj nas strašijo s pogostejšimi poplavami in podnebnimi spremembami. V fazi dvoma nas ni zanimalo, da se svet ogreva in da število velikih in hudih poplav na njem eksponentno narašča. Sledil je drugi korak - zanikanje v smislu, da podnebne spremembe ne bodo hude in da ne bodo prizadele ravno nas, saj se obnašamo do okolja primerno in zato ni razloga za skrb. V žaru zanikanja nas ne vznemirja, da so v zadnjem desetletju poplave prizadele vsakega četrtega Zemljana.
V tretji fazi nastopijo obtožbe, da so za podnebne spremembe ali poplave krivi drugi, če ne ZDA pa Kitajska ali kaka zarotniška skupina. Ali pa da so za poplave krivi recimo prostorski planerji ali pa kar vlada – ta, prejšnja in še kaka od prej. In potem se bodo odzivi prevesili v zahteve, naj država takoj ukrepa, zakaj tega že zdavnaj ni naredila, saj to od nje kot davkoplačevalci upravičeno pričakujemo. Vsi nenadoma zahtevajo strokovne ukrepe in hipne rešitve. Z vsakim od zgoraj naštetih korakov raste nezadovoljstvo med ljudmi, zmanjšuje se nacionalna varnost, naraščajo pa stroški. Zahteve so že povezane s finančnimi pritiski na resorna ministrstva, bodisi s strani fizičnih ali pravnih oseb. Taisti, ki so najbolj dvomili in se omalovažujoče nasmihali, so običajno najglasnejši, ko gre za zahteve.
Kakšna prihodnost nas čaka, je še vedno odvisno od nas. Z malce filmskega pesimizma sicer lahko rečemo, da bolje ne bo nikoli. Glede na svetovno zamudo pri blaženju podnebnih sprememb teh seveda ne moremo več ustaviti - in poti nazaj res več ni. Ampak poanta je v tem, da ni treba, da gre še na slabše. Prilagajanje je nujno - in to takoj. Ko bomo obnavljali Slovenijo, premislimo, ali ni zdaj čas za drugačno infrastrukturo, za drugačne prostorske rešitve, za vzajemne oblike zavarovalništva, za direktno obveščanje prebivalstva in turistov s SMS-sporočili o preteči nevarnosti in predvsem za ozaveščanje, kaj nam podnebne spremembe prinašajo. Darwin je imel namreč prav: velikih sprememb ne preživijo najmočnejši, najlepši ali najpametnejši, temveč tisti, ki se znajo novi realnosti najbolje prilagoditi.
