Kar naprej se vleče jara kača z računalniki, ki jih je naročila ministrica in jih sedaj obupno poskušajo spraviti do nekoga, ki bi jih potreboval oziroma očitno tudi naknadno naročil. Zgodba je podobna že videnemu dogodku, seveda manjših izmer, a vendar. Tako je pred več kot desetletjem pred eno od osnovnih šol v Ljubljani pozno jeseni pripeljal kamion, poln računalnikov. Šola, ki je očitno poslovala z vizijo, na to ni računala oziroma jih ni potrebovala: glede na potrebe računalniške učilnice je sama pravočasno poskrbela, da so imeli otroci na voljo najnovejše računalnike z ustrezno programsko opremo. Ker jih niso mogli nikamor postaviti, so jih zaposleni enostavno zložili v skladišče, kjer so ostali.
Ne želimo preveč pogrevati ne ene ne druge zgodbe, a za nekoga, ki ga zanimajo pota gospodarjenja države, so dogajanja zanimiva. Sploh zato, ker se jim glede na spoznanja o poslovanju javnega sektorja ne moremo preveč čuditi in jih je pričakovati tudi v prihodnje. Predstavnice vlade lahko še tako pojasnjujejo, kako se je vse to zgodilo, a uvideti moramo, da dogajanja močno spominjajo na tipičen vzorec, ki ga v ekonomiji pojasnjuje fenomen proračunske omejitve. Proračunsko omejitev srečujemo vsak dan in pomeni, da bomo lahko trošili toliko, koliko nam bodo omogočali naši dohodki. Ti so odvisni od naših zaslužkov v gospodinjstvu oziroma od rezultatov poslovanja v zasebnem gospodarstvu. Podjetja, a tudi gospodinjstva pa velikokrat vidimo priložnost za izboljšanje poslovanja ali življenja nasploh in se v tem primeru zadolžimo. Če si nočemo nakopati težav, bomo morali dolg seveda vrniti. Pravimo, da poslujemo s tako imenovano trdno proračunsko omejitvijo.
Javni sektor, ki mu največkrat rečemo kar država, tudi ima svoje potrebe, saj država financira javne dobrine, kot so izobraževanje, varnost, obramba, socialno varstvo in podobno. Da bi jih lahko financirala, potrebuje prihodke. Ti v širšem smislu vključujejo prihodke od davkov in od poslovanja državnih družb, katerih dobički se tudi zlivajo v proračun. Sedaj vstopi politika: najpomembneje ji je seveda izpolniti čim več predvolilnih obljub svojim volivcem in priročno je, da to financirajo davkoplačevalci – torej vsi. Politika bo v tem primeru vztrajala pri visokih davkih, jih še povečevala. Ko tudi to ne bo dovolj, bo država izkoristila možnost, da se zadolži, denimo v tujini ali pri podjetjih, prebivalstvu. S tem se zgodba običajno ne zaključi, temveč se za pokrivanje proračunske luknje država zadolžuje znova in znova. Ima pač to možnost in jo rada upravičuje s takšnim in drugačnim leporečjem. Ker je takšno poslovanje mnogo manj trdno kot pri gospodinjstvih ali v zasebnem sektorju, ugotovimo, da javni sektor posluje z mehko proračunsko omejitvijo. Glede na izkušnje z domačo politiko lahko Slovenci le rečemo hvala za EU, hvala za fiskalno pravilo in za fiskalni svet! Hvala tudi za Evropsko centralno banko, saj bi lahko nacionalni politiki hitro ušlo in bi apetite po večji porabi lahko financirala tudi s tiskanjem denarja, torej z inflacijo – ta je seveda naklonjena dolžnikom, saj manjša vrednost njihovega dolga.
Javni sektor, ki mu največkrat rečemo kar država, tudi ima svoje potrebe, saj država financira javne dobrine
Tukaj pa je še ena razlika med zasebnim in javnim sektorjem, ki nastane zaradi politike. Denimo, da je vaše podjetje načrtovalo desetodstotno povečanje prodaje in vam kot vodji prodaje v enem letu za to namenilo proračun 100.000 evrov. Vi in vaši sodelavci ste se trudili izpolniti ta cilj, dosegli ste povečanje prodaje za deset odstotkov, a ste pri tem porabili le 80.000 evrov. Mislimo si lahko, da bodo vaši delničarji in uprava s tem zadovoljni ter vas gotovo čakata neke vrste napredovanje in nagrada. Ko pa vstopi politična logika, se stvari obrnejo na glavo. Ste denimo minister/ministrica in vaš sektor ima določen cilj, da boste opremili računalniške učilnice osnovnih šol. Glede na oceno ponudbe vam v vladi oziroma v vaši stranki določijo proračun 10,000.000 evrov, ki mora biti porabljen v tem letu. Vi pravočasno zberete potrebe in najugodnejše dobavitelje ustrezne opreme ter dosežete cilj z nabavami v vrednosti 8,000.000 evrov.
Pohvale ne bo, pač pa boste vladi in svoji stranki nakopali težave. Zakaj? Sploh v koalicijskih vladah se sodelujoče stranke borijo za čim večji pomen, kar se najbolje vidi v tem, kakšen delež gospodarstva in infrastrukture nadzorujejo, in seveda tudi kakšen delež proračuna potrošijo na področjih, ki jih nadzorujejo. Tako pri nastajanju proračuna, čeprav prikrito, poteka kupčkanje, katera stranka je bolj pomembna in katera manj. V primerjavi s pohvalo, na katero lahko računate v zasebnem sektorju, boste s porabo, ki bo manjša od tiste, ki vam je bila določena, zmanjšali težo vaše stranke v proračunu za tekoče leto, nad čemer ne bodo navdušeni, saj to lahko pomeni nižje izhodišče za proračun za prihodnje leto. Tako se bo vodstvo vaše stranke ali kar vlade temu poskušalo na vsak način izogniti. In ne le to, ko bo leto tik pred iztekom, bomo videli ihto ob porabljanju planiranih sredstev za računalnike, kakšno stavbo in tako dalje.
Zato je pomembno, da smo volivci čim bolj informirani, in da tisti, ki se ukvarjamo s stroko, ki lahko pojasni takšna dogajanja, opozarjamo na tveganja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
