Zdaj smo pa tam. Namreč tam, kjer sem se že od začetka korone bala, da bomo pristali. Torej v situaciji, ko zaradi zdravstvenih razlogov v družbo uvajamo ukrepe, ki bi jih v slovenski družbi ne smeli nikoli imeti. In izkusiti. Če ne verjamete, da sem o tem že pisala, si lahko preberete moje kolumne z začetka korone. Dokaz obstaja. Dokaz za to, da je bilo že od aprila jasno, kaj hoče vlada. Namreč politično voditi korono tako, da bo na koncu treba uvesti izredne razmere. In jih je pravkar uvedla.
Slovenci in Slovenke so modrovali, ali korona sploh obstaja. Hladnokrvno so se družili
Tisti, ki bodo dali policijsko uro v ustavno presojo, mislijo dobro. A stvar se ne za državo ne za državljane ne more dobro končati. Če bo ustavno sodišče odločilo, da so sedanji ukrepi ustrezni, ne bomo dosegli nič. A če bo taisto sodišče ugotovilo, da ukrepi vlade niso ustavni - ker vlada ni pred tem razglasila izrednega stanja -, niti najmanj ne dvomim, da bo JJ pač razglasil izredno stanje. In vse bo ustavno.
To je v resnici to, kar vlada hoče. Ker ko bomo enkrat v izrednem stanju, je vprašanje, kako se bomo iz njega izvlekli. Še posebej, če bo vlado še vodil JJ.
Zadnje mesece je postalo jasno, da je v tej državi resnici na ljubo edino JJ tisti, ki zna misliti na dolgi rok. Vsi ostali - tisti, ki so ga podpirali, in tisti, ki so mu nasprotovali - so mislili samo na kratki rok. In so bili zato preigrani. Izigrani.
Trenutno stanje je po meri JJ in njegovih političnih ambicij. Od cilja ga loči samo še en korak - in sicer razglasitev izrednega stanja.
Toda bodimo odkriti: državljani in državljanke so to prinesli Janši na pladnju. To so vsi tisti, ki se iz najrazličnejših razlogov - političnih, infantilnih, alkoholičnih in drugih - niso mogli že od samega začetka pandemije držati treh preprostih ukrepov: umivanja rok, nošenja mask in držanja razdalje.
Slovenci in Slovenke so modrovali, ali korona sploh obstaja. Hladnokrvno so se družili. V dobri in številni družbi na vrtu, kjer jih nihče ni videl, so bili pijani že ob petih popoldan. Praznovali so birme, rojstne dneve, krste, se poročali in vse ostalo v družbah po osemdeset in več ljudi. Iz vprašanja prakticiranja osnovnih varnostnih ukrepov so naredili politično vprašanje. Kaj politično vprašanje! Iz tega so naredili politični boj.
Kršiti osnovne ukrepe je postalo protijanšistična drža in politika. In to v glavnem pri tistih, ki v resnici nikjer in nikoli niso bili politično aktivni. Ki jih politika nikoli ni zanimala.
Resnici na ljubo Janši ni bilo treba narediti nič drugega, kot da počaka. Sedi. In se hahlja. Kako tisti, ki so zase mislili, da delajo proti njemu, v resnici delajo točno to, kar je hotel on sam.
Tisti, ki ne znajo misliti na dolgi rok, ne morejo razumeti, kaj sledi v več kot dveh korakih. In pri Janši je treba misliti za več kot dva koraka naprej.
Da ljudje ne razumejo, za kaj gre, je mogoče opaziti tudi v številnih drugih primerih. Dejstvo, da nekatere dejavnosti niso bile zaprte, so ljudje sprejeli z navdušenjem. Očitno nihče ne razume, da bodo te dejavnosti v novih pogojih propadle. Ker po logiki tržnih zakonitosti pač ne bodo preživele. Te dejavnosti pod novimi pogoji ne bodo mogle zaslužiti dovolj za plače, najemnine in druge stroške poslovanja.
Ker v Sloveniji velik del podjetij sodi med mala podjetja — to so še pred leti reklamirali kot velik dosežek našega postsocialističnega neokapitalizma -, so ta podjetja v krizah bistveno bolj ranljiva kot korporacije. In vsaka kriza znaten del malih podjetij uniči.
Govorjenje, da gre pri protikriznih ukrepih za reševanje slovenskega gospodarstva, je pravljica za naivne. Študije postsocializma so že pred več kot dvema desetletjema pokazale, da je postsocializem podveja sodobne faze kolonializma, ki se ji reče globalizacija. Njen cilj sta uničenje nativne ekonomije in prevzem te ekonomije s strani zahodnih korporacij. Delo namreč postaja redka dobrina. To korporacije vedo. In zato poskušajo priti do dela na vse načine. Uničevanje tujih ekonomij zato, da bi v tujih državah prevzeli delo, je znana in preizkušena metoda. In s tako imenovanimi protikoronskimi ukrepi pomaga korporacijam tudi slovenska vlada. Ko gre za Slovenijo.
Sicer pa je kaos popoln. Karantenskih odločb ni. Internet za šolarje ne deluje. V bolnišnicah in negovalnih domovih kronično primanjkuje kadrov. Čakamo, da bo sistem kolapsiral. Kar bo spet v interesu nekaterih. Ki jih vlada podpira. Itd. Itd.
Skratka: KUL ima po javnomnenjskih raziskavah večinsko podporo. Danes bi na volitvah dobil absolutno večino v parlamentu z 51 sedeži.
Ali je poslancem Desusa in SMC jasno, kaj z nepodporo Koaliciji ustavnega loka sploh delajo? Zdi se, da ne. Tudi oni ne znajo misliti več kot korak naprej. In mislijo samo nase. Oni ne razumejo, da pri nepodpori KUL ne gre več za njihove službice. Ampak za to, da sploh ne bodo več imeli službic, če bo šlo tako naprej. Kajti: kar se je zgodilo Pivčevi, se bo prej ali slej zgodilo tudi njim.
Tudi JJ ni večen. Noben politik ni.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
