Trenutno "krizo" SD bi težko pripisali širšemu kontekstu. Na evropski ravni stranke znotraj družine S&D trenutno predstavljajo drugo najmočnejšo silo. Njihova podpora je v obdobju zadnjih let relativno stabilna. Pred vojno v Ukrajini so celo dohiteli skupino EPP, z vojno pa so se razmerja malo spremenila, zaradi predhodnega permisivnega odnosa teh strank do Rusije (denimo nemške SPD). S&D je nato izgubila nekaj številčne teže z izključitvijo slovaške SSD Roberta Fica, kar pa je bilo potrebno, kot kažejo tudi poteze trenutne Ficove vlade.
Socialna demokracija in Levica sta žrtvi prejšnjih dveh in trenutne koalicije. Razdrobljenost vladne koalicije in taktiziranje Levice (ter nato prestop SMC na "temno stran" v izogib izgube poslanskih mest) so pripomogli k razpadu Šarčeve vlade. V času Janševe vlade leva opozicija ni našla odgovorov na Janšo, del bremena je prevzela civilna družba, volivci z izkušnjo prejšnjih vlad pa so se na volitvah 2022 taktično v izogib drobitvi odločili za naložbo v Gibanje Svoboda. SD in Levica sta leta 2022 dosegla slab rezultat, a sta namesto refleksije oba odšla v koalicijo in tako nimata položaja jezička na tehtnici. Za SD bi bilo verjetno bolje, da bi takrat odšel v opozicijo in na volilni kongres, ampak so prevladali oblastni apetiti vrha stranke. Zanimivo je že samo, katere resorje so prevzeli: zunanja politika, gospodarstvo, pravosodje … Ti resorji so bolj odražali ambicije ključnih posameznikov in interesnih skupin v stranki kot pa socialdemokratsko agendo. Levica se je želela pokazati kot zrela in sposobna sodelovanja (kot odziv na čas Šarčeve vlade), a do neke mere doživlja usodo vseh radikalnih/antisistemskih strank, ki postanejo del vladne koalicije in si hkrati ne zastavijo nekaj ciljev, (materialno ali simbolno) pomembnih za bazo. Nadaljnji trend je odvisen od usode GS in vlade ter tega, kdo se bo vzpostavil kot alternativa. GS se trenutno v makiavelistični maniri tolaži s tem, da na levi (ob notranjih krizah partnerjev) nima alternative, Janša, ki obvladuje desnico, pa je za večino volivcev nesprejemljiv, vendar pa GS zvestih podpornikov nima, njeni volivci samo čakajo, kdaj bo pripeljal drug vlak, ki bi lahko bil tudi prenovljeni SD.
Spremembe volilnega in političnega terena
Globalizacija je pospešila nekatere družbenoekonomske spremembe in spremenila politični teren. Industrijski delavski razred so nadomestile storitve, trg delovne sile se je segmentiral; nižje plačana delovna mesta je prevzela migrantska delovna sila, ki je politično pasivna, višje po plačni lestvici prevladuje delo, povezano z znanjem in kompetencami kot s kapitalom. Ljudje si želijo prostega trga, ker lahko tako ceneje kupujejo dobrine, potujejo, neposredne konkurence pa jim glede na zaposlitev to ne predstavlja, tudi ko gre za migracije, zaradi jezikovnih in drugih ovir.
Izkušnje kažejo, da popoln obrat od ekonomsko-socialnih vprašanj h kulturnim za socialno demokracijo pomeni tveganje
Družbo delavcev je nadomestila družba malih kapitalistov tudi z vidika lastništva, denimo nepremičnin, to je povezano tudi s staranjem; danes je večina Slovencev že privilegirana, si lasti nepremičnino ali čaka, da deduje. Seveda so znotraj tega razlike, ki pa razbijajo solidarnost, recimo glede stanovanjske in davčne politike. Vse to potem vpliva na odnos do ekonomskih politik. Ob tradicionalni moderni cepitvi levica-desnica se je pojavila nova, med globalisti/progresivci in suverenisti/nacionalisti. Globalisti so odnesli nekaj glasov socialni demokraciji, suverenisti pa so povezali poražence globalizacije (starejše, manj izobražene, podeželje), kulturne konservativce in nacionaliste. Vendar pa ena cepitev ni nadomestila druge, temveč gre za soobstoj.
S čim lahko prepriča socialdemokracija?
Možnosti za socialno demokracijo obstajajo. To kažejo tudi velike države, kot sta Nemčija in Španija, kjer so socialdemokrati/socialisti rezultate na prejšnjih volitvah dosegli z ukrepi, kot je dvig minimalne urne postavke, izboljšanje delovnih razmer, tudi z obljubami glede kakovosti javnih sistemov in dostopa do storitev. Socialdemokratske stranke so se pogosto usmerile tudi k vprašanjem enakopravnosti spolov, reproduktivnih pravic žensk, vprašanjem okolja, narave in podnebja, pogosta je proevropska usmeritev …
S temi temami lahko prepričajo ženski, mlajši in izobraženi del populacije. Vendar je pomembno, do kolikšne mere te teme že pokrivajo obstoječe (sredinske, zelene) stranke. Izkušnje tudi kažejo, da popoln obrat od ekonomsko-socialnih vprašanj h kulturnim za socialno demokracijo pomeni tveganje izgubljanja pomembnega dela volilne baze. Vprašanja širokega dostopa do kvalitetnih delovnih mest, pravic in svoboščin, kakovostnih javnih dobrin in storitev se zdijo ključna za sodobno socialno demokracijo. Ta vprašanja so tudi zelo prisotna v naši javni razpravi in omogočajo oblikovanje širše sprejemljive vizije, tako da potencial gotovo obstaja.
Ob tradicionalni moderni cepitvi levica-desnica se je pojavila nova, med globalisti/progresivci in suverenisti/nacionalisti
Krize in sredinska politika
Porast skrajno desnih strank in populizma je v veliki meri povezan s krizami, deloma zunanjimi, predvsem pa nezmožnostjo sredinske politike, da najde odgovore, kar potem ob demotivaciji sredinskih volivcev naplavi skrajne alternative, ki skušajo uničiti sisteme, ki družbo držijo skupaj - pluralizem mnenj, na dejstvih in znanju temelječo družbo, javne medije, neodvisne institucije … Pri tem jim pogosto pomagajo sile od zunaj, ki so zelo aktivne v okviru hibridnega delovanja. V zadnjem desetletju se je nabralo ogromno dokazov: od vloge farm spletnih trolov do uporabe množičnih migracij kot sredstva vplivanja (npr. tudi s strani Madžarske na zadnje volitve na Slovaškem), vplivov na izkrivljanje trga (skoki in padci cen ključnih dobrin). Pri zadnjih protestih kmetov po Evropi so prav tako vidni prstni odtisi skrajno desnih gibanj, Orbanovega denarja in potencialno tudi vplivov iz tujine. Ampak ključna je notranja zrelost. Slovenski SD v položaju, kot je, ni zaradi zunanjih dejavnikov, ampak notranjih. Če želi preživeti in postati alternativa GS - kar glede na neizkušenost in napake premierja ter odsotnost strankarske strukture GS ne bi smelo biti pretežko -, potrebuje notranjo prenovo. Žal se trenutno ne zdi, da se v SD tega zavedajo.
Prenova je lažja v opoziciji
Stranka SD še vedno ima infrastrukturo, tudi lokalno, in članstvo. Oblikovali so celo inštitut, ki pa je namesto razvoju programa žal, tako je videti, služil bolj rentništvu tistih, ki jim niso našli funkcij, ali celo obvodnemu financiranju, potencialno s strani družb, ki so morda hkrati poslovale z državo. Na vrhu stranke so bili ljudje, ki stvari niso imeli v rokah, in drugi, ki so stranko razumeli kot orodje za zasebne interese. Trije kandidati pred prihajajočim kongresom ne vzbujajo veliko upanja. Eden je relativno neznano ime in vprašanje je, ali razume vse dimenzije te vloge. Drugi se je že potegoval za to vlogo, a se v medijskih nastopih ni distanciral do spornega ravnanja v zvezi z Litijsko in je vpletene celo branil. Tretji se za funkcijo poteguje zaradi političnega preživetja, v kontekstu projekcij rezultatov volitev za Evropski parlament. Mogoče se novemu vodstvu igra izide v smislu tega, da rezultat na evropskih volitvah ne bo tako slab in bodo vzdržali do konca mandata vlade, mogoče pa bodo morali že pred tem (že po evropskih volitvah?) na še en kongres. Če bi Socialni demokrati želeli biti pomembna sila na dolgi rok, bi namesto tega morali v večjo prenovo. Včasih je to lažje storiti v opoziciji in v tem smislu bi morda morali skladno s programom (namesto skladno z ohranjanjem funkcij) tudi razmisliti o pogojih sodelovanja v vladi ter Goloba sem in tja opozoriti, da nastop vlade v politiki pomeni konec, ne pa začetek medenih tednov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
