Nasprotniki in podporniki RTV Slovenija se lahko strinjajo, da ji vsi pripisujemo pomembno vlogo v medijskem okolju. Pa ne zaradi vpliva, ker nima največjega, niti zaradi proračuna, ker tudi nima največjega, in tudi ne zaradi kakovosti, ker pogosto ustreli kakšnega kozla. Njen pomen je v dejstvu, da bi bilo brez RTV marsikaj drugače. No, saj je bilo tudi brez Pop TV in Kanala A marsikaj drugače, pa smo nekako preživeli, ker drugega nismo poznali.
Razmišljanja in razprave o RTV pa v zadnjih dneh niso razprave o depolitizaciji, kot trdijo nekateri, niti o politizaciji RTV, kot trdijo drugi. Debatiramo o manipulaciji medijskega mastodonta.
17 let pozneje
Po 17 letih bomo spet imeli referendum o RTV. Kolikor se spomnim, je tisti leta 2005 pokazal, da državljani ne poznajo podrobnosti o delovanju RTV. Jasno je, da se državljani ne želijo ukvarjati z določbami zakona, ampak si samo želijo funkcionalno institucijo. Njihova podpora RTV se kaže v gledanosti in poslušanosti programov in branosti spletne strani. Skoraj nobena javna institucija nima tako jasne slike o tem, koliko je državljanom v resnici zanjo mar, kot to lahko vidi RTV.
Drži, da so branost, gledanost, poslušanost samo nekateri izmed vidikov oz. kriteriji, po katerih lahko sodimo o RTV. Seveda so pa tako jasni, da zanje niti ni potrebno izgubljati besed.
Drugi kriteriji uspešnosti pa so zadovoljevanje tistih vsebin in storitev, za katere skrbi RTV, ker trg sam zanje ne bi hotel ali mogel. Torej: v kolikšni meri ponuja kakovostne in pomembne storitve, ki prispevajo k izobraževanju, nacionalni in kulturni identiteti, kulturni dediščini, ranljivim skupinam?
Česar trg ne dá
Takšnih storitev je kar nekaj, toda le redko razmišljamo o tem, katere si v digitalni družbi želimo in katere sploh potrebujemo. Potrebe se namreč družbe spreminjajo. Če želi RTV slediti svojim "lastnikom" oz. uporabnikom, državljanom, mora sproti ugotavljati, kaj je tisto, kar potrebujejo — in česar jim trg ne bi mogel dati.
Četudi govorimo o javnem servisu in javnem sektorju, pogosto pozabljamo, da aktivnosti ne morejo biti same sebi namen. V teh dneh smo priča napovedim, da BBC, zgodovinsko prvi javni radiotelevizijski servis, namerava odpustiti 382 zaposlenih — torej skoraj dva odstotka vseh zaposlenih.
Če RTV ne more prepričati petindvajsetletnikov v svojo smotrnost, potem bo čez dvajset let namenjena samo še peščici, ki bo iz nekakšne družinske nostalgije morda še pripravljena plačati RTV prispevek za ceno petih ali šestih kav (v Mariboru, ne v stari Ljubljani).
Gre za pomembno odločitev, saj bo kadrovsko prizadet predvsem BBC World Service, ki je tako imenovana mehka moč Velike Britanije po vsem svetu. (Ukinili bodo namreč kar deset jezikovnih sekcij.) Razlog za krčenje je varčevanje, saj je naročnina že nekaj časa zamrznjena.
Nič novega, bi rekli. Zmanjšati morajo stroške. To pa bodo naredili na osnovi razmisleka, kaj naj gospodinjstva dobijo za naročnino.
"Naš"
Pri vseh naših razpravah o RTV — in pri napadih nanjo — pa tudi v Sloveniji ostaja ključno vprašanje, kako naj javni servis deluje. Kaj je tisto, kar naj uresničuje, da bomo lahko z gotovostjo rekli, da deluje v javnem interesu in da je res "naš". Kaj za RTV pomeni uresničevanje javnega interesa? Katere storitve oz. vsebine, ki jih trg sam ne more, nam mora zagotavljati?
Ne spomnim se, da bi v zadnjih dvajsetih letih slišala v Sloveniji razpravo na to temo. O RTV Slovenija kar naprej razpravljamo in dajemo pobude in pišemo nove zakone, ni pa bilo v zadnjih dvajsetih letih premisleka in pristopa, kako nagovoriti generacije prihodnosti in kako razumeti, kakšen javni servis potrebujemo v digitalni dobi. In še: kako ta javni servis, ki razpolaga z našimi sredstvi in ki nam je namenjen, čim bolj učinkovito upravljati? Za to verjetno potrebujemo najbolj usposobljeno menedžersko ekipo.
Investicija
Po približni oceni je vsako slovensko gospodinjstvo v zadnjih tridesetih letih plačalo skoraj 5.000 evrov RTV prispevka. To je lahko veliko ali malo, kakor se komu pač zdi. Ni treba razmišljati, kaj bi si s tem zneskom lahko privoščili. Bi ga porabili za varčevanje v skladih? Za počitnice? Ali za investicije v kriptovalute?
O RTV Slovenija kar naprej razpravljamo in dajemo pobude in pišemo nove zakone, ni pa bilo v zadnjih dvajsetih letih premisleka in pristopa, kako nagovoriti generacije prihodnosti in kako razumeti, kakšen javni servis potrebujemo v digitalni dobi.
Osebno pa sem vseeno prepričana, da je bila moja investicija v obliki RTV prispevka v teh letih bolj donosna kot karkoli drugega. Želim si, da bi to lahko rekle tudi generacije današnjih dvajsetletnikov, ki vstopajo na trg delovne sile. Da bi tudi oni razumeli, da javni servis rabijo.
Bojim pa se, da te generacije ne bodo dojemale javnega RTV servisa kot nujne investicije, saj teh programov niti ne spremljajo. To so sicer odprte, a tudi bolj preračunljive in najbrž manj idealistične generacije. Mladina bo bolj natančno kot nekoč mi računala, v kaj se jim splača vlagati.
Zato mora RTV kot javna institucija resno razmisliti, kaj nam lahko učinkovito ponudi in kaj lahko naredi za dobrobit družbe. Če današnja RTV ne more prepričati petindvajsetletnikov v svojo smotrnost, potem bo čez dvajset let ta javni servis namenjen samo še peščici, ki bo iz nekakšne družinske nostalgije morda še pripravljena plačati RTV prispevek za ceno petih ali šestih kav (v Mariboru, ne v stari Ljubljani).
Obiščite spletno stran brez oglasov.
