Zadnjič sem bil v težavah. Nisem se znal igrati. Seveda moram še povedati, kaj smo se sploh igrali. Igrali smo se "šolo"! Igro verjetno poznate, otroci, prednjačijo deklice, se rade igrajo to igro. Fantje so se svoje dni raje igrali nekoliko bolj adrenalinske igrice, ampak OK. Problem je bil tisti del igre, ki se mu reče "ocenjevanje znanja". To je del igre, ki ga v trenutnih razmerah ne obvladam, zato sem svojim dijakom že 10. aprila 2020 poslal navodila, ki opredeljujejo načine in postopke za pridobivanje ocen.{infobox-quote_full}151910{/infobox-quote_full}
V mojih navodilih ni spraševanja preko zooma in pisanja testov z uporabo različnih programov, zaradi pomislekov o verodostojnosti tako pridobljenih rezultatov.{api_embed_photo_L30}629785{/api_embed_photo_L30}
Z navodili sem malo pohitel, zato da pomirim stisko in napetost, ki se v novi situaciji pojavlja med mladimi. Ti si želijo jasnih navodil in nekaj, kar bo veljalo in na kar se lahko zanesejo in se ne spreminja dnevno oziroma tedensko. Nekaj navodil so šole dobile v brošuri z navodili 25. junija 2020. Kot bi lačnemu revežu dali knjigo kuharskih receptov! Prezračevalne sisteme pa bi naj dobili iz evropskih sredstev, seveda, če bo vloga ustrezna in odobrena!
Takrat je igra "šola" že potekala, ni pa bilo več igre z žogo na igriščih, rolkanja v skate parku in lovljenja po dvoriščih, razen bežanja pred mestnimi redarji! Igrati se šolo gre nekako tako, da se nekdo dela, kot da je učitelj in je tudi edini, ki mu je jasno, kdo je na njegovi strani zaslona, in izobražuje tiste na drugi strani, ki tam so ali niso, odzivni ali ne, včasih tudi iz objektivnih vzrokov ali zaredi neenakih možnosti! Ustava? Ni pomembna! Igra je nad ustavo! Pa ne samo ta igra!{api_embed_photo}629783{/api_embed_photo}
Zakaj se mi je to zdelo smiselno? Zakaj sem spremenil pravila? Mogoče je krivo to, da sem diplomiral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ki me za razliko od Dobe ni vpeljala v skrivnostni svet izpitov na daljavo? Mogoče pa sem preveč vljuden in ne želim preko zooma vdirati nepovabljen v zasebne prostore dijakov? Zahtevati od njih, da mi pokažejo prostor in se tako prepričam, da jim nihče ne pomaga? Si zavežejo oči? Seveda pa z njimi delim intimo svoje dnevne sobe s svojo prezenco na zaslonu. Nekateri se tudi pokažejo, nekateri to počnejo radi, nekateri ne in imajo svoj vzrok. Kolegica me je vprašala: "Kako potem veš, da te poslušajo, če jih ne vidiš?" Odgovoril sem z vprašanjem: "Kako pa ti veš, da te v šoli poslušajo? Zgolj zato, ker jih vidiš?" Seveda nisem dobil odgovora. Če bi bil nevljuden in ciničen, bi lahko odgovoril, da poslušamo z ušesi, pa sem se zadržal! Cinizem je zadnje, kar v trenutni situaciji potrebujemo. Žal in predvsem škoda je, da ga celo tisti, ki predstavljajo državo, uporabljajo pri nagovoru, beri podučevanju lastnih državljanov. Seveda pa lahko odgovorim na njeno vprašanje, saj je odgovor preprost. Ne vem, sklepam pa, da vprašanja in zahteve po dodatni razlagi ne postavljajo avatarji in hologrami tistih, ki so na zaslonu vidni. Sam sem vedno poslušal tiste, ki so mi imeli kaj povedati in me je zadeva zanimala, do drugih sem se pa obnašal, kot to pritiče odnosu mlajšega do starejših, dijaka do učitelja, študenta do profesorja. Vedno sem užival, kadar sem se z nekom lahko pogovarjal kot enak z enakim. Seveda sem svoj odnos spremenil tisti trenutek, ko sem ugotovil, da me druga stran ne obravnava enako. Mogoče se je na tej relaciji odnosov kaj spremenilo? Je nujno, da smo prijatelji in zaupniki svojih dijakov? Nujno ni, je pa koristno! Je normalno, da so matere bestice svojih hčera in očetje idoli svojih sinov? Kdo bi potem trpel, če bi preživljal dneve, tedne in mesece v družbi svojega idola in najboljše prijateljice? Je to normalno? Seveda ni, je pa nujno, da smo iskreni, pravični, dosledni in zanesljivi. Zdaj bolj kot kadarkoli!{api_embed_photo}629781{/api_embed_photo}
Dijaki so z vpisom pridobili pravico in dolžnost, da vstopajo v šolo in obiskujejo pouk, šola pa ni pridobila pravice, da hodi v njihove domove, razen če je sami ne povabijo! Zato je na zoomu simbol v obliki kamere. Vklop kamere pomeni, dobrodošli, izklop pa pomeni, nisi dobrodošel pri meni doma ali kjerkoli pač trenutno sem!
Zato sem se odločil, da se raje ne igram po vsiljenih pravilih, kot da sem smešen sam sebi in izgubljam verodostojnost pri tistih, katerim je moje delo namenjeno - mojim dijakom! Oni so edini, ki ga lahko ocenjujejo. In tudi ga. Glasno povedo, kaj jih moti in kaj je treba spremeniti. In to argumentirajo. In to upoštevam. In to je bistvo šole, zlasti v teh časih. Ugoditi nekomu zgolj zaradi plače je prostitucija, ki pa se žal sankcionira zgolj takrat, ko gre za spolne usluge. Prodajanje drugačnih uslug pa ni sankcionirano, včasih je to celo zaželen in sprejemljiv vedenjski vzorec?!
Vedno se odločamo med zgolj dvema opcijama, in to sta prav ali narobe. O pravilnosti ne morejo soditi nadrejeni ali večina, temveč tisti, katerim je naše delo namenjeno. Končno oceno pa vedno postavi zgodovina! Spomnite se nürnberškega procesa in kodeksa, ki je bil sprejet leta 1947, ki pravi v prvi točki "Prostovoljna privolitev k sodelovanju je ključna"! Temu rečemo "ozaveščeni pristanek".
Takrat na procesu so vsi svoja ravnanja opravičevali s tem, da so zgolj izvrševali ukaze nadrejenih. Igrali so se igro "vojna", nabirali točke pri "pobijanju nedolžnih", potem pa to opravičevali z ukazi. To je past vseh iger! Tudi šole.
V tej igri so se znašli otroci! Nekateri se, tudi ob pomoči staršev, celo uspešno igrajo, vendar užitka, ki naj bi ga igra ponudila, ni. Predstavljajte si igro, pri kateri trpiš. Grozno, ni?{api_embed_photo}629782{/api_embed_photo}
Starejši - mislim maturanti - poskušajo spremeniti pravila igre, žal (pre)pozno. Ko se enkrat začneš igrati, pravil ne smeš več spreminjati - saj smo se že vsi igrali recimo človek, ne jezi se!
Nekateri dijaki so se odločili za upor, drugi pa "razumejo epidemiološko situacijo in ...". Pri tem jih skrbi tudi politična konotacija upora. Skrb je seveda upravičena, vendar pa, če izraziš svoje mnenje prvi, potem nisi talec politike, kvečjemu obratno.
Spomnim se časov, ko so dijaki "odnesli" oziroma prestavili maturo, seveda takrat vzrok ni bil virus. Takratni minister, prvi šolski minister, gospod Peter Vencelj je razumel in upošteval argumente Zveze dijakov Slovenije!
Sedanja ministrica seveda ni v tem naboru, mislim odgovornih in razumevajočih, bolj sočustvuje, vendar se pa v eni točki absolutno strinjam z njo. Govorila je, sicer v zvezi s cepljenjem, o "moralni odgovornosti" učiteljev in ta odgovornost je ključna. In ta moralna odgovornost je odgovornost do otrok, mladostnikov in ne do ministrice, ki bi zaradi lastne moralne (ne)odgovornosti tipa "dajmo potrpeti ..., ZZZ oziroma znanje, zdravje, zaupanje ..., pravzaprav vas v celoti razumem in tako dalje" morala že zdavnaj odstopiti, pa ne zaradi pritiska opozicije, temveč zaradi otrok!
Oni so v celi igri figure, s katerimi se igrajo tisti, ki so sprejeli pravila igre moralne ministrice.
Žal se v eni drugi, novi igri pojavljajo tudi starostniki, katerim se s pomočjo sodobne tehnologije pomaga na daljavo. Tukaj nastopa drugi minister, ki nas iskreno prepričuje, da ni iskren. Trenutno iščejo grelec, ki bo na zoomu omogočal rabo tople besede, ki jo starejši najbolj pogrešajo. Vse seveda pod pogojem, da so opremljeni z ustrezno tehnologijo in jo znajo tudi uporabljati. Predstavljam si tudi navodila, recimo "oma, ne slišimo te" in poskus nemočne starke, da postane slišna s kričanjem v zaslon. Saj to je bistvo te igre: lahko govoriš, vendar te nihče ne sliši!
Medtem ko to pišem, se otroci, ki so se vrnili v šole, po enem nepopolnem tednu ponekod vračajo domov in igra se nadaljuje. Izraz trajno, ki ga je ministrica obljubljala ob vrnitvi otrok v šole, pa tako dobi neko novo časovno konotacijo. Še frizura je bolj trajna, kot je vrnitev otrok v šolo, kar pa je v trenutni šoli res trajno, sta nedorečenost in nepredvidljivost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
