(POGLED) Pod masko odgovornosti

Bržkone je v človekovi naravi ali preprosto v naravi stvari, da nekate- re reči resnično dojamemo šele, ko se nas neposredno dotaknejo in jih sami izkusimo. Ko nekaj nepričakovanega drastično poseže v naše po- prejšnje samoumevnosti, ki to nato nikoli več ne bodo. Zlahka svetujemo, kako bi bilo treba ravnati, ko gre za druge, manj pa smo v nenačrtovanih in nepredvidljivih situacijah pripravljeni in opremljeni za lastna ravnanja. Tako je tudi v preplavljeni in vse bolj vseobsegajoči koronarealnosti, ki nas vse bolj duši - predvsem zato, ker virus postopno mrcvari naša življenja na več ravneh in se, poleg tega da načenja temelj biti vseh nas - zdravje, naseljuje v vse več por življenja.

Dokler se navidez neobstoječa, težko predstavljiva abstraktna nevarnost ne prikrade v konkretno bližino, ne zaznaš njene pritajene, a silovite moči, s katero lahko priklene nase. Neizprosno lahko udari po bližnjem, nekom, ki ga imaš rad, in se čvrsto materializira ter prizemlji in v hipu zrelativizira vse drugo. Podobno kot vse težje bolezni, ki o(b)stajajo kljub virusu, prevetrijo vrednostni sistem in prioritetne liste, po katerih upravljamo svoja življenja - resda običajno šele takrat, ko konkretno zdravje ni več samoumevno. Strah, ki je gorivo tudi ob širjenju koronavirusa, dobi z udomačitvijo virusa pri bližnjem drugačen obraz. To ni več strah, ki nam ga polagajo oblastni odločevalci, da bi končno mogli obvladati naše neukrotljive neubogljivosti ali neposlušnosti, vse naše dvome in kritike. Ni strah, na katerega v politiki stavijo kot na kolektivnega poganjalca, ki bo vendarle podredil ljudstvo in stabiliziral vladanje. To je druge vrste strah - povsem intimen, ki je naseljen globoko v vseh nas in se oglasi povsem mimo političnih sort ustrahovanja in discipliniranja. Je tudi čisto konkreten strah, ali morda bolje, pristna bojazen: za mojega, tvojega človeka, za moje, tvoje ljudi - družino, mamo, očeta, otroka, starega starša, prijatelja.

Povsem smo že ujeti v mreže neskončnih debat o koronavirusu, osebno in družbeno. V obtoku so srd, gnev, nestrpnosti, obmetavanja, pa tudi prežvečena pametovanja tipa "resda nisem strokovnjak za to področje, a vendar vseeno še kako poznavalsko in utemeljeno trdim, da je nekaj točno tako". Ne kaže se čuditi, da smo kot vse bolj razklana družba prignani tako daleč. Medtem smo se v epidemiji (ki je uradno sicer nenadno izginila, čeprav smo vse globlje v njej) nasitili žugajočih in spreminjajočih se navodil za ravnanja in uporabo. Ne da se več prežvečiti disciplinirajočih vladnih tiskovnih konferenc, (re)prezentacij oblasti, ki si ljudi predstavlja kot sredstvo za dosego ciljev prilaščanja in obvladovanja vsega možnega, negiranja stroke, ki se je do neke mere prisiljena razvrednoteno prilagajati političnim pritiskom, nasprotujočih si napotkov, ki ne ustvarjajo več le razkorakov v dvojnosti, temveč mnogoterosti nasprotij. Najbolj nas vse v zadnjem času razburja nošenje zaščitnih mask. Širijo se dvomi o njihovi dejanski zaščiti, pri čemer čas in prostor priporočljivega ali obveznega nošenja sprožata bistveno več vznemirjenja kot recimo poprejšnje sporne dobave mask. Ta "maškarada" je medtem pozabljena. Mar niso ministri in izbrani dobavitelji tedaj z nabavo mask reševali naša življenja? Ali kako že? Ni vsaj malo protislovja v tem, da bi se bili v družbi zdaj pripravljeni kregati ob strokovnih priporočilih, da zavoljo skupne odgovornosti za preprečevanje okužb nosimo masko (ob razumnih in sorazmernih opredelitvah, kdaj, kako in kje), medtem ko so zaslužkarske dobave mask v državi izpuhtele kot lanski sneg? Ni tudi v tem vsaj malo vzorca oholosti oblasti, ki jo imamo vsak dan pred očmi, a se nam zamegljuje, ker se ukvarjamo z delčki in ne uvidimo celote? Ni to vsaj kanček sprevržene dvojne morale, ki se morda na prvi pogled ne vidi, čeprav je vse bolj utečen sistemski prijem in, kot kaže, še kako učinkovit način vladanja in obvladovanja?

Ko minister Zdravko Počivalšek po gala prireditvi brez mask izjavi, kako je prav, da napake priznamo, se zanje opravičimo, jih popravimo, ter doda, da računa na integriteto in vest vsakega posameznika in da naj spodrsljaji ne zameglijo vsega dobrega, se za hip ujemaš v pomisli, da si se morebiti znašel v kaki parodiji parodije.

Seveda je gospodarski minister le ščitil hrbet strankarski kolegici ministrici Simoni Kustec, ki se kesa, potem ko po lastnih vzgojnih prijemih za druge pač ne ravna. Moralnega kompasa tako ali tako že zdavnaj ni več, ostal je kvečjemu le še za moraliziranja - tako da je gala primer samo ena izpeljanka celote.

Vsi smo odgovorni za vse, kar počnemo, tudi za tisto, česar ne. Virus je med nami, dobesedno. Ob nadaljnji širitvi se poraja občutek, da lahko le še bežimo pred njim, razdalje in poti, da nas ujame, pa se vse bolj krajšajo - ne glede na zaščitne ukrepe. A njihovo upoštevanje vendarle zamejuje okužbe, kakemu dokazu za to bi bilo počasi tudi že smiselno verjeti, ne glede na nekredibilnost politike. Če kdaj, je zdaj primeren čas, da predvsem znova ali bolj zaupamo stroki, zdravnikom in zdravstvenemu osebju, recimo tistim, ki neposredno delajo s covid bolniki in hkrati opozarjajo, da zdravstveni pogon za ubadanje z nešteto resnimi boleznimi nikakor ne sme kolapsirati. Kot je čas, da bolj aktiviramo lastne pameti, morda opustimo katero od navad in rutin, da bi v tej začasnosti lahko računali na prehod v normalnost - pa kakor relativna tudi ta že je.