(POGLED) Pogovarjajmo se o mestnem vandalizmu

Se spomnimo junijske izjave kulturnih organizacij, ki so uporabnice Židovskega trga, ob uničenju dveh umetniških razstav, ki sta potekali v sklopu festivalov Jazz 'ma mlade in Mavričnega junija v Mariboru? Se spomnimo vztrajno uničevanih eksponatov, ki so bili ustrezno nameščeni na ograji Starega mostu? Se spomnimo lanskega pografitiranega Josipa Jurčiča (ravno v Jurčičevem letu), Maistrovega spomenika na Maistrovem trgu, svetlobne instalacije Lumina v Magdalenskem parku? Sovražne grafite in simbole nestrpnosti prepoznamo in jih sploh še opazimo? Mogoče je ravno v času okoli kulturnega praznika, ko se tako radi širokoustimo o pomenu kulture, končno primeren čas za pogovor o - vandalizmu v mestu.

Čudi me kontinuirano pomanjkanje ogorčenja in obsojanja ter ustreznega mestnega javnega diskurza na temo objestnega uničevanja na javnih in zasebnih površinah. (Hahljajoče komentarje na priljubljenem družabnem omrežju, duhovite le določenemu profilu uporabnikov, ki so se pojavljali ob fotografijah vandaliziranega Jurčiča in ga opisali kot "lepšega", ne štejem kot ustrezen javni diskurz.) Zakaj se na sejah mestnega sveta ne naslavlja sistemsko vprašanje mestnega vandalizma? Mogoče zgolj idejni predlog za kakšnega izmed svetnikov/svetnic, ki je bolj redkobesedne sorte in na sejah služi le kot prst za glasovalni gumb.

Zakaj se pojavlja vandalizem?

Uničevalna objestnost in realizacija škodoželjnosti mestnih nepridipravov je kompleksen simptom, ki izvira iz kombiniranih razlogov. Lahko je motiviran zlonamerno, iz dolgčasa ali apatije, jeze, maščevanja, nevoščljivosti, zgrešene igrivosti ali "dobronamerno", z željo opozoriti na določeno stanje, z odtenki politične ali druge ideologije. Psihološke razsežnosti, ki sprožajo vandalizem, so širok spekter frustracij in negativnih čustev podrejenosti, nerazumljenosti, neslišanosti, nezadovoljstva, izobčenosti iz sistema. Uničevalno vedenje enega posameznika lahko spodbudi podobno vedenje pri drugih, še posebej, če so posamezniki napadalno usmerjeni (vandalsko naravnane ekstremne navijaške skupine, recimo). Prijetni občutki se stopnjujejo ("Kaj nam pa morejo?") in njihovo nezaželeno vedenje se ponavlja, krepi. Marginalne skupine, ki uporabljajo vandalizem kot način komunikacije, izkazujejo osnovni demokratičen deficit in odsevajo sistematičen skupnostni problem, ki ga je treba nasloviti in reševati na domiseln način, s politično imaginacijo, ki je blizu prejemnikom.

Glavni vzrok mestnega vandalizma je pomanjkanje občutkov pripadnosti in poistovetenja s skupnostnimi vrednotami, podkrepljena z določeno stopnjo izključenosti in odsotnosti ponotranjene povezanosti z lastnim mestom, z moralnostjo in globljo kulturo. Če družba (mesto) tovrstnih dejanj ne obsoja, z njimi po tihem soglaša ("mi smo tudi bili takšni", "nekaj pač morajo ušpičiti", "zdaj je Jurčič lepši") in postavlja moralno vodilo, tihi konsenz o tem, kaj je dobro in slabo.

Meje vandalizma so stvar družbenega diskurza, z različno stopnjo tolerance, sprejemanja ali interpretacije. Strinjamo se pa, da je vandalizem škodoželjen in objesten poseg v javno ali zasebno lastnino s promocijo osebnih prepričanj (slogani navijaških skupin, eksplicitni sovražni simboli, rojstnodnevne čestitke na pročeljih, spodbujanje veganskega načina življenja in podobno), z vulgarnimi vsebinami ali poškodbami brez razloga na vizualni ali konceptualni ravni. Širše vprašanje mestnega konsenza je, ali "neestetskim grafitarskim umetnikom" lahko pustimo prosto pot za uporabo priložnostnih javnih slikarskih platen z osnovno motivacijo nujnosti želje po izražanju?

Če grafite interpretiramo kot obliko vizualne komunikacije, ki je zrasla v legitimno umetniško obliko in dolgoročno vpliva na ekonomske, kulturne in družbene spremembe, je njihova sanacija v urbanih okoljih nezaželena. Konceptualno izdelan grafit s svojo ustvarjalnostjo in drznostjo spremeni značaj lokacije, kjer se pojavlja. V pravih rokah in s pravo smerjo razvoja so ulični grafiti močna vizualna sila za dobrobit skupnosti in mesta, z merljivim učinkom izboljšanja kakovosti življenja v soseskah.

Primer Ljubljane

Skrbi me, da se bo Mestna občina Maribor problematike mestnega vandalizma lotila podobno, kot so se ga v Ljubljani pred leti. Lokalni akterji se zelo dobro zavedamo, da lokalni odločevalski trendi že kažejo ljubljansko smer gentrifikacije. Prav zato je toliko bolj nujen javni diskurz s podporo medijev in javne refleksije strokovnjakov in raziskovalcev z interdisciplinarnih področij. V Ljubljani je že leta 2015 inštitut Danes je nov dan kot odziv na akcijo Mestne občine Ljubljana proti vandalizmu "Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš" sprožil refleksijo in preizpraševanje s prebivalci mesta (v Mariboru lahko za zdaj le sanjamo o eni in drugi akciji), kaj sploh je vandalizem. Pri tem so se spraševali, ali družba vandalizem razume enako kot oblast, ki se podreja turistični industriji in infrastrukturni "estetiki", kot so leta 2015 ostro zapisali v opisu kontrakampanje: "Mesta kot vandalska označijo tista dejanja, ki (zavestno ali ne) napadajo privatno lastnino in spodjedajo ekonomski model, utemeljen na turistični potrošnji in privabljanju bogatejših slojev prebivalstva. Središče mesta, ki se zaradi vse večjega števila turistov in njim podrejenega upravljanja prostora spreminja v lunapark, je center mestne prenove in investiranja. Turistično nezanimivi predeli mesta pa medtem zaradi dezinvesticij razpadajo." Zveni znano?

Ne stopimo na ljubljanska pota in se mariborskega vandalizma, ki je že sistemski mestni problem in ne več zgolj nepovezani incidenti posameznikov, poskusimo lotiti na ustreznejši način. Ni popolnega načina, ki bi preprečil uničevalna dejanja visoko motiviranih vandalov, razen ekstremnih varnostnih storitev in uvajanja represivnega nadzornega sistema. Ključno pa je, da skupnostna prizadevanja presežejo njihovo osebno uničevalno motivacijo.

Kako se torej lotiti vandalizma v Mariboru?

Mestnega družbenega konsenza ni mogoče doseči čez noč, ampak z vztrajnim angažmajem mesta, s podpiranjem programov izobraževanja/ozaveščanja javnosti, s transparentnim poročanjem o stroških za sanacijo vandalizma, z vključevanjem mladih v prizadevanja za preprečevanje vandalizma, s skupnostnimi projekti odstranjevanja sovražnih grafitov, s sodelovanjem z izobraževalnimi ustanovami in umetniškimi skupnostmi, in predvsem – s konstruktivnim javnim diskurzom z maksimalnim izkoristkom energije, navdušenja in drznega idealizma. Z živo komunikacijo, ki vključuje elemente neposredne demokracije in spodbujanje skupnostnega duha na mikrolokacijah, s poudarkom na vlogi mestnih četrti in krajevnih skupnosti, je možno in realno vzpostaviti varnostni mehanizem za ohranitev mestne kulturne identitete.

Finančna transparentnost porabe javnih oziroma davkoplačevalskih sredstev je tudi eden izmed kriterijev za vzpostavitev zaupanja v javne politike. Poskusimo: če je Mestna občina Maribor v sanacijo Jurčičevega spomenika vložila sedem tisoč evrov - razmislimo in primerjajmo cene. To so približno štiri javne poslikave večjega formata (grafiti murali) ali vsaj tisoč tristo doz sprejev ali približno deset delavnic grafitiranja za mlade na sprejemljivih lokacijah ali vsaj tri enodnevna glasbena grafiti festivala z lokalnimi in tujimi umetniki. Ali kombinacija omenjenih vsebin in materialov. Počakajmo in vidimo, kaj se bo zgodilo s projektom v vrednosti deset tisoč evrov, ki so ga lani meščani izglasovali v participativnem proračunu - "Strategija za odstranjevanje grafitov". Upajmo, da bo ustrezen, učinkovit in ne bo še ena strateška mrtva črka na papirju v občinskem predalu. Kajti za ta znesek bi v mestu lahko dobili še več konkretnih vsebin kot z zneskom, porabljenim za sanacijo Jurčiča. 

Ne pozabimo mariborskih poškodovanih pročelij, kulturnih spomenikov, otroških igral in umetniških stvaritev v obliki razstav ali instalacij. Pogovarjajmo se, kako lahko, razen z metodami represije, preprečimo nekulturno, necivilizirano in nespoštljivo početje in okrepimo odnos ne samo do javne in zasebne lastnine, temveč tudi do mesta.

Ne želim pripadati mestu, ki ne naslavlja konkretnih mestnih problemov, ki ne obsoja, ki ni ogorčeno in se ne zna samoreflektirati, ki je večinoma brezbrižno ali kvečjemu "žalostno", ki je s hahljajočo (samo)ironijo in cinizmom nastrojeno do simptoma nezadovoljstva s pogoji življenja v mestu. Ne želim pripadati mestu, ki ne spoštuje svoje kulturne blaginje in ne preizprašuje načinov za zvišanje najširše kulturne senzibilnosti svojih prebivalcev.

Soodgovorni smo - vsi. Kaj si naredil – ti?