(POGLED) Primer Karigador: Kaj hudiča je Golob mislil?

Prihodnost politike je v tračifikaciji. Tega je veliko že danes. Poglejmo si najrecentnejši primere. Da si predsednik vlade dovoli sprejeti povabilo oz. ponudbo nekega poslovneža — ki se je pred tem na vrat, na nos oportunistično včlanil v njegovo stranko —, da v trojčku s svojo punco in v svojem kabinetu zaposleno deklico za vse preživi nekaj dni v njegovi počitniški vili, je nečednost par excellence.

Nečednost, pravim. Ne korupcija. To se mi zdi dovolj huda obtožba.

Problem pa je v tem, da sta taisti predsednik vlade oz. njegova vlada samo nekaj dni pozneje imenovala taistega poslovneža v svet bolnišnice in pozneje še v svet klinike. Zdaj sicer ni več ne član ne predsednik nobenega. Če ni šlo zlepa, je šlo zgrda. Najbrž zato, ker ima približno toliko pojma o health managementu kot Elon Musk o državni upravi.

Saint-Tropez in Mavricij pa ne …

Prvo vprašanje, ki mi gre ob tem po glavi, je naslednje: kaj hudiča je Golob mislil?! Menda ja ne bo zdaj trdil, da nima izkušenj s sluzastimi vplivneži in bogatuni, ki ga non-stop obletavajo? In od njega nekaj pričakujejo v zameno? Ali mar misli, da so taki ljudje prijazni do njega zato, ker se jim s Tino zdita simpatičen par?

Kako je mogoče, da si je upal sprejeti to vabilo oz. darilo? Ali misli, da ni naredil nič narobe? Je mislil, da se ne bo razvedelo? Pa tudi če se ne bi. Zakaj bi počel nekaj, kar ni prav? In obenem nekaj, kar bi mu lahko škodilo, če bi se razvedelo? Ali pa je mislil, da mu volilci in mediji — da ne omenjam opozicije — ne bi zamerili?

Drugo, sicer ne najpomembnejše vprašanje pa je tako rekoč turistično.

Pazite! Ta brezplačni airbnb je v nekem selu v Istri, ne pa recimo v Saint-Tropezu. Predsednik vlade, ki očitno zna poskrbeti zase in za svoje tudi v prostem času, s tem daje ironično vedeti, da je v bistvu skromen človek. Tako rekoč eden od nas. Nimamo vsi te sreče, da bi nam milijonarji dajali na razpolago vile v Istri — smo pa vseeno tam nekje. To je naš teren. Mi nismo snobi, ki bi hodili igrat golf z lobisti na Mavricij, kajneda. In to skromnost znamo ceniti tudi pri predsedniku vlade.

Drugi aspekti

Zgodba ima še več aspektov. Prvi se dotika tega, kako je to prišlo na dan.

Vprašanje, kdo je nesel korpuse delikti mediju na nos, ni videti zelo zapleteno. Ljubezensko razočaranje — ki ga lahko podžge še ekonomsko — je zlohotna sila, ki je nihče ne more zaustaviti. Maščevanje zlomljenih src je štof svetovne literature od velikih tragedij pa do nadaljevank, ki jih pop-tevejevci tako radi vrtijo. To ljudi zanima, ker je pikantno.

Zadeva ni vznemirila javnosti zaradi pregovorne nevoščljivosti plebsa, ki bi predsedniku vlade zameril priboljške po zaslugi vez in poznanstev. Vznemirila jo je zato, ker se je v ljudstvu prebudilo kritično državljanstvo z dodano vrednostjo prirojene dojemljivosti za trače. Paradoksalno je, da tračifikacija sama po sebi odvrača pozornost javnosti od politike, obenem pa ostrí njeno senzibilnost.

V medijih sicer velja, da novinar nikoli ne izda vira. Toda to temeljno pravilo bo treba prej ali slej modificirati. V disfunkcionalni interakciji med politiko, ki se tračificira, in tabloidizirajočimi se mediji bo vir vedno bolj integralen, če že ne ključen del zgodbe.

Puppet masters

Nekega dne pa se bo nekdo moral lotiti tudi fenomena svetov zavodov.

Sodeč po anomalijah je s tem nekaj globoko narobe. Načelno. Občutek imam, da so sveti naraščajoča perverzija postsocialističnega samoupravljanja, ki pod krinko politizirajočega podružbljanja in verificiranja delovanja javnih institucij posodabljajo tradicionalni slovenski domačijski quid pro quo. Roka roko umije. Tako se to dela.

Pred časom sem spremljal dogajanje v DSO Tezno v Mariboru, kjer je predsednica sveta — sicer mestna svetnica MOM (GS, ki pa je pozneje prestopila k Logarju) — meni nič, tebi nič minirala reelekcijo dolgoletne direktorice dóma. Ker da je kao prestara.

Ravno včeraj pa smo še izvedeli, da je KPK ugotovila kršitev integritete s strani mestne svetnice MOL (LZJ). Ta je kot članica komisije za imenovanja glasovala sama zase — za članico sveta Lutkovnega gledališča!

Resno! Kdo delegira te puppet masterse?! Kdo si je sploh to izmislil? Koliko znese sejnina? Se jim to vsaj splača?

Ne čisto neres

Za konec pa še nekaj besed o predvidljivih reakcijah prizadetih.

Golob je “odločno” zavrnil “namigovanja”, da je bil njegov gostitelj imenovan v svete bólnic zato, da bi se mu oddolžil za prijaznost, in to razkritje označil za “poskus preusmerjanja pozornosti” od vladnih reform — predvsem od zakona o zdravstveni dejavnosti — “z zgodbami, ki v resnici to niso”.

Izgovorov, da gre za preusmerjanje pozornosti, smo že nekoliko naveličani. To vsi rečejo. Tako kot vsi rečejo — recimo podpredsednik Gibanja Svoboda —, da gre za “poskus diskreditacije”.

Pričakoval sem, da bo vladajoča stranka kot ponavadi aktivirala Natašo Bogovič Avšič, mojstrico za opravičila, pojasnila in izgovore. A tokrat je vskočila Tereza Novak in lakonično povedala, da “integriteta predsednika vlade absolutno ni ogrožena”.

To ni čisto neres. KPK bo morda res ugotovil, da je Golob kršil integriteto, vendar to ne bo ničesar spremenilo. Ali jo je res kršil, bo jasno šele na volitvah, ko bomo videli, ali je afera Karigador škodila Gibanju Svoboda. Čeprav ne bomo mogli vedeti zatrdno, ali je bilo krivo prav to.

Zato mislim, da se bo zadeva sčasoma polegla. Hvaležni naslovniki tračifikacije politike, ki radi gledajo žajfnice na Pop TV — in ki pomembno vplivajo na izide volitev —, Golobovih grehov ne vidijo kot korupcijo, temveč jih vidijo kot nečednosti. Kar tudi ni čisto neres.