Takrat so neki drugi akterji, ravno tako lačni spremembe meja in razmerij na vzhodu Evrope, s podobno oskarja vredno igro pridelali povod za začetek vojne ob nemško-poljski meji.
Izbira datuma za ustvarjanje novih dejstev nakazuje natančno načrtovanje in zlahka zapelje k misli, da imamo opraviti z briljantnimi umi. 22. februarja 2014 je namreč v Kijevu padel režim Putinovega varovanca Viktorja Janukoviča, kar je bila za ruskega predsednika izjemno travmatična izkušnja. Zapečatila je njegov nezdravi odnos do Ukrajine, ki je bil razviden tudi iz njegovega razvlečenega ponedeljkovega govora. Nadrealistično besedilo, ki bo vsaj po mojem mnenju še leta zaposlovalo psihoanalitike, naj bi upravičilo neracionalno in v svojih posledicah povsem nepredvidljivo vkorakanje v sosednjo državo.
Zato filigransko natančna izbira 22. februarja omogoča dve precej različni razlagi. Marsikdo bo v njej videl potrditev pogosto ponavljane teze o Putinu kot genialnem geopolitičnem strategu, kar je vsekakor skrbno negovana podoba, ki jo o njem goji in širi njegov dvor. Vendar je lahko preprosto odraz početja razvajenega otroka po tem, ko mu je kaka mlajša sestra polomila priljubljeno igračko. Res pa gre v tem primeru za otroka, ki ima na voljo kar precej tankov in jedrsko orožje.
Zame predsednikov odnos do Ukrajine vsekakor kaže bolj v smer druge možnosti. In če si zastavimo vprašanje, od kod to nezdravo razmerje do "mlajše sestre" izvira, je na voljo spet kar nekaj pojasnil. Splošnejše izvira iz starih ruskih predstav, po katerih so Malorusi, kakor so njega dni rekali Ukrajincem, in Belorusi zgolj nekakšni podvrsti vseruskega ali nadruskega plemena, katerega polnost je ohranjena zgolj v ruskem narodu. Zato naj bi bili krvavooki nacionalisti seveda le manjši sosedje, medtem ko Rusi nacionalisti sploh ne morejo biti, saj utelešajo nadnacionalno idejo. Za nameček pripada v tej predstavi ukrajinski prestolnici Kijev z Zlatimi vrati in kompleksom Svete Sofije vloga matere vseh ruskih mest.
Izraz "dekomunizacija" je Putin navidezno uporabil, da bi zgradil most do svoje temeljne psevdozgodovinske trditve, da je Ukrajino kot samostojno entiteto ustvaril šele komunist Lenin
Toda Putinova obsesija se ne ustavi ob opisani zgodovinski romantiki, ki bi utegnila delovati celo simpatično. Pomembna je predvsem, ker se novodobni ruski car nekje v globini zaveda, da je Ukrajino s Kijevom vred za Rusijo zapravil. Njegova brdavsovska politika do sosede je postopoma odtujevala Ukrajince, ki so v prvih letih njegove vladavine v veliki meri še verjeli v zgodbo o uspešnem borcu proti oligarhom, s katerimi njihovi domači ukrajinski voditelji nikakor niso mogli (ali bolje: hoteli) opraviti. Brdavsovstvo je pripeljalo celo do tega, da lahko dandanes Vladimirja Putina označimo za enega najzaslužnejših za začrtanje meja in dokončno oblikovanje Ukrajincev kot nacije. Te meje se zaradi želje po ločitvi od Rusov zdaj skoraj popolnoma ujemajo z zgodovinskimi mejami ukrajinskih dežel, vključenih v nekdanjo velikansko poljsko-litovsko unijo. Če bi bila zgodovina pravična, bi morali torej Ukrajinci Putinu postaviti v Kijevu spomenik ob boku knezu Volodimirju. In ker se klin s klinom izbija, se je gospodar Kremlja očitno odločil, da bo svoj lik Brdavsa še nadgradil.
Ključ do pomembnejše razsežnosti predsednikovega razmerja do največje zgolj v Evropi ležeče države pa ponuja besedica iz njegovega nadrealističnega ponedeljkovega govora. Izraz "dekomunizacija" je Putin navidezno sicer uporabil, da bi zgradil most do svoje temeljne psevdozgodovinske trditve, da je Ukrajino kot samostojno entiteto ustvaril šele komunist Lenin.
A ko je ošvrknil občasno nerodno ukrajinsko soočenje s komunistično dediščino po letu 2015, ki je enega svojih komičnih vrhuncev doživelo v preimenovanju enega največjih ukrajinskih mest, Dnipropetrovska (sedaj se imenuje Dnipro), je pokazal, kaj ga najbolj žuli. Poslavljanje Ukrajincev od sovjetskih "pridobitev" po letu 1990 v večini države ni bilo nič hitrejše ali odločnejše kot v Rusiji. Izjema so bile le zahodne pokrajine, o katerih bi lahko nekoliko zaostreno rekli, da v njih ruski vpliv vse do konca druge svetovne vojne ni bil bistveno večji kot v slovenskih deželah. Res pa je, da je proces po letu 2013 in predvsem po ruski aneksiji Krima doživel nesluten pospešek. Velikanski sovjetski Leninov spomenik je v središču Kijeva recimo stal vse do decembra 2013. Nato je padanje tovrstnih spomenikov kot domin zaznamovalo prav zaključevanje začrtovanja meja ukrajinske nacije, za katero je bil, kot rečeno, Putin izjemno zaslužen.
Ukrajinci so z njegovo pomočjo hkrati dojeli tisto, kar je bilo že od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja jasno prebivalcem baltskih držav. Da je ne glede na vso nostalgijo udejanjenje polne samostojnosti mogoče le ob hkratni ločitvi od sovjetskih ostalin.
Razvoj v Putinovi Rusiji je šel v popolnoma drugačno smer. Predsednik se je sicer dolgo opotekal med poudarjanjem veličine carske Rusije in sovjetske dediščine, toda že njegova odločitev, da obudi melodijo sovjetske himne, je govorila jasen jezik. V zadnjih letih je sovjetoidnost njegovega režima samo naraščala, simbolni zaključek pa je premik v to smer doživel ob koncu lanskega leta, ko je bila prepovedana z imenom Andreja Saharova neločljivo povezana organizacija Memorial. Ukrajina je kljub vsem svojim primanjkljajem, še vedno preveliki vlogi oligarhov in gospodarskim težavam, bližnji zgled, da je možno tudi drugačno družbeno življenje. In zato je za Putina boj proti njej prerasel v patološko obsedenost. Na koncu mu namreč ni mar ne za rusko veličino ne za geopolitiko, marveč zgolj za ohranitev osebne oblasti. Dokazati, da Ukrajina ni sposobna preživeti kot delujoča država, je pri tem ključna naloga.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
