Pozabimo Sneguljčico in sedem palčkov. Leto 2020 je pri meni – pravljičarskemu amaterju - delovalo kot edino pravo pravljično število. Glavni stres okoli silvestrovega mi je povzročala zaskrbljenost, ali ognjemet bo ali ga bo spet zajebala megla. Pa Telekomovo omrežje naj vzdrži, da bo selfi na družbenih omrežjih štiri sekunde čez polnoč. Nič drugega. Dobro, kak lajk slednjega, to je bil cilj. Decembra.
Kavo, pol kile banan in grški tip jogurta sem imel v kao biovrečki, prav iz Spara po dežurstvu, ko se je začelo. Uradno, tam, kaka dva meseca pozneje.
Prihajati so začeli podatki o dnevnem številu okuženih, vtis je bil, da ima Jelko vsaj toliko tiskovnih konferenc, kot je število novoodkritih primerov. O prvih smo na tiskovnih konferencah uspeli vprašati vse, večkrat. Mrcvarili smo z vprašanji, risali zemljevide poti prvih nesrečnikov in se pripravljali, kako jih ne bi sprejeli. Želeli smo vedeti njihova imena, iskali smo njihove FB-profile, opozarjali tistih šest, ki so sedeli na istem letalu, in one, ki so bili na isti urgenci. Krivi so bili zdravstveni delavci, ki so mimogrede v službo šli zaradi navodil pristojnih, in to po smučanju, joj, to smučanje. Lotili smo se jih z mero privoščljivosti, ki se za parazitske dvoživke spodobi, jih obsodili na počasno in boleče javno umiranje, ne smrt, umiranje – v procesu se kaže človečnost. Ena taka anonimna skupinska mentalna grmada krivih, kužnih, onih drugih. Tistih, ki nismo mi.
In nato smo se ustavili. Še prej postavili šotore – tako smo bili pripravljeni, s šotori, oblikovali pravila igre in povedali, da je 1,5 metra nova življenjska distanca. Epidemija je stvari postavila na glavo. Razgalila je bistvo odnosov, nastavila nam je ogledalo, tisto, ki nas reflektira, še preden si nadenemo maske. Zdravstveni sistem, vsa leta podhranjen, arhitekturno, kadrovsko, organizacijsko in finančno invaliden je postal center razmislekov in modrovanj o tem, kaj nas čaka in kaj zmoremo. Pričakovali smo in zahtevali, da zmoremo vse – da zdravstveni delavci zmorejo vse. Politično deklarativno je nujno, da zmorejo vse. Na posteljah od 1 do 12 je možno vse, od 1 do 12 več ne. Številke so realne, so konkretno brutalen amortizer političnega blebetanja, vedno. Dolžni so nam, da zmorejo vse. Tisti zdravstveni delavci, od katerih se je pričakovalo, da delajo, četudi so bolni, a o tem ne smejo govoriti. Tisti zdravstveni delavci, ki v tišini in ponižno med službo prejemajo infuzije, da ostanejo na nogah. In tisti, ki se jih lahko javno označuje za smrad – posnetke pa deli na družbenih omrežjih in za to prejema na stotine lajkov. Odziv sistema? Ga ni. V tem je, da ga ni. Sporočilo je jasno.
Ni škode, če so frizerski saloni zaprti. Za nas ovce je vseeno, kako smo postrižene, samo, da smo. Dovolj je bilo, ne z nami, ne več.
December je, skrbi okoli silvestrovega so danes povsem drugačne. Mi smo drugačni. Zgodovina bo povedala, kako.
In potem svoje pristavijo influencerji, ki ne poznajo nikogar, ki je zbolel. Ki kričijo, da so bolnice prazne, da je vse zarota. Pomikamo se v čas, ko bo vsak poznal koga, ki je umrl. Vabljeni na urgenco, odprti smo 24/7. Jaz poznam tudi koga, ki je pripeljan na urgenco, ker v DSO zmanjkuje kisika. Dragi dvomljivci – o tem drugič, tekst je omejen na 5000 znakov -, danes bi se omejil samo na dva mednarodno priznana in uveljavljena, univerzalno razumljena in nedvoumna - tretji in tretji prst obeh rok, iztegnjena sočasno, tu imate. Po 14-urnem nočnem dežurstvu v sivi coni na urgenci si bom privoščil ta deontološki spodrsljaj, suvereno. Pa brez zamere. Ni osebno. Govorim o posledicah.
Mi smo sistem. Vsi smo sistem.
Epidemije bo enkrat konec. Izkušnja in travme tistih, ki so preživeli, tistih, ki so izgubili najdražje, in tistih, ki so in smo morali o tem odločati, bodo ostale. December je, skrbi okoli silvestrovega so danes povsem drugačne. Mi smo drugačni. Zgodovina bo povedala, kako.
Spoštujmo ukrepe, za vse nas gre, zdaj in pozneje. Verjamem, da nam bo uspelo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
