81. edicija Beneškega filmskega festivala se je zaključila z zmago filma Sosednja soba španskega režiserja Pedra Almodovarja. Filmske medije po vsem svetu te dni polnijo zaključna poročila s festivala, v katerih prevladujejo razmišljanja, ali je žirija igralke Isabelle Huppert dobro razdelila nagrade in ali letošnji filmi obetajo vznemirljivo filmsko jesen. Skratka, rutina. Kot po vsakem večjem festivalu. Ponavadi na tem mestu to storimo tudi pri Večeru, a tokrat je potrebno spregovoriti še o nečem drugem.
Vzporedno z vsem zvezdniškim bliščem se je nekoliko bolj potiho na letošnji Mostri namreč odvijala še ena pomembna zgodba, ki niti nima toliko opraviti s samimi filmi, ima pa daljnosežne posledice za način delovanja filmske industrije. Približno 50 novinarjev s celega sveta - vključno z mano, z njim pa tudi naš časopis - je filmskim studiem in vodstvu beneškega festivala poslalo pismo, v katerem opozarjamo na negativne trende, ki jih že dlje časa opažamo v filmskem novinarstvu. Čeprav gre za trend, ki se napoveduje že vsaj desetletje, pa se je letos prav v Benetkah zgodilo, da ogromno filmskih projektov, ki jih premierno predstavljajo na Mostri, sploh ne načrtuje več intervjujev z novinarji. Se pravi, da se novinarjem ustvarjalci predstavijo samo na 30-minutni novinarski konferenci, se na premieri sprehodijo po rdeči preprogi in gredo domov. Niti enega samega intervjuja.
Pred nekaj desetletji je bilo to nekaj popolnoma nepojmljivega. Da igralci in režiserji ne bi dajali intervjujev, bi še ne tako daleč nazaj pojmovali kot promocijski samomor. Filmsko novinarstvo je v 90-letni zgodovini filmskih festivalov igralo ključno vlogo pri tem, da so se novice, pa tudi diskusije o filmih, pojavljale v najodmevnejših medijih.
Programski direktor Alberto Barbera je izjavil, da "ni seznanjen s to težavo"
Tisto, kar filmski studii po novem preferirajo, je to, da filme promovirajo sami s pomočjo družbenih omrežjih, saj zaradi manjšega vpliva tradicionalnih medijev in sprememb v spremljanju medijev pri mladih na ta način dosežejo bistveno večji učinek kot pa pri srečanju s filmskimi novinarji. In ne samo to. S tem lahko diskurz o svojih izdelkih tudi bistveno bolj nadzorujejo. Le zakaj bi igralke in igralci, ki imajo čez glavo tabloidnih tračev o sebi, morali odgovarjati še na neprijetna, kritična in - bog ne daj - filozofska vprašanja, če lahko s pomočjo s svojih PR-ovcev na spletu sami krojijo način promocije filma, pri tem pa dosežejo večje število uporabnikov, kot so jih zmožni tiskani mediji? Zdi se, da so kljub stoletje trajajoči simbiozi zdaj studii pripravljeni filmsko novinarstvo prepustiti počasni smrti.
Presenetil je mlačen odziv festivala. Programski direktor Alberto Barbera je v nekoliko vzvišenem slogu, da "ni seznanjen s to težavo", medtem ko so nekateri igralci in režiserji stopili v bran filmskemu novinarstvu. Zakaj? Ker je to pomemben del filmske mašinerije. Predstavljanje filmov na filmskih festivalih ni samo čista promocija. Je tudi pogovor o teh filmih, razmislek o njih, tudi z globljimi kritičnimi pogledi. Tako kot filmi dajejo razmislek o svetu, v katerem živimo, tako je tudi filmska kritika skozi vso zgodovino dala misliti, ali so stališča filmov smiselna ali gre morda zgolj za takšno ali drugačno propagando.
Odprto pismo je minuli teden doseglo veliko odmevnost. O njem so poročali mediji kot Screen Daily, Deadline, The Hollywood Reporter in Variety. Morda bodo festivali na krajši rok bolj pozorni na ta problem in bodo gostujočim filmskim studiem v pogodbah vsilili člen, da morajo v svoje festivalske aktivnosti vključiti večjo dostopnost novinarjem. A vseeno se zdi, da je letošnje leto prelomnica na tem področju. Več kot očitno je, da smo priča vzniku novim prijemom filmskih studiev, ki želijo s pomočjo spletnih algoritmov bolj nadzirati diskurz o lastnih projektih. "Vse to je del velikega načrta, kako novinarstvo izriniti iz javne sfere, da bi to moč v svoje roke dobili globalni centri moči," v svojem novem filmu 2073 trdi britanski režiser Asif Kapadia, tudi sam podpornik naše peticije.
Filmski studii želijo s pomočjo spletnih algoritmov bolj nadzirati diskurz o svojih filmih
Verjetno si ob branju teh vrstic sami mislite, da se vas to ne tiče. Morda si celo mislite, hvala bogu, da nekdo ustavi te zoprne novinarje, da nehajo vtikati prste tja, kjer jim ni mesta. A ti trendi, ki so se zdaj začeli širiti tudi po našem poklicnem področju, so slikovit primer tega, kako si največje svetovne multinacionalke svet po malem spreminjajo v svojo korist, s tem, ko želijo iz diskurza o svojih izdelkih na vse bolj agresiven način umakniti vse moteče elemente.
