(POGLED) Teorije zarot na prvo žogo bolj zadovoljujoče, enodimenzionalno pojasnijo stvari, večinoma definirajo še krivca

Vedno več ljudi, med njimi takšni, ki jih cenim in jih imam rad, strastno zagovarja bizarne teorije zarote (ki jih je dobro predstavila Andreja Kutin Lednik v Večeru). Med "verniki" teorij zarot so tudi nekateri moji študentje in celo doktorji znanosti. Pred leti sem se trudil in sem na veliko kazal na puhle argumente takšnih teorij, potem pa ugotovil, da ta strategija žal ne deluje. Konspirolog se počuti kot žrtev in ni dojemljiv za argumente. Ta ugotovitev je v meni sprožila frustracijo, zaradi katere se vztrajno poglabljam v značilnosti, vzroke in mehanizme nastanka teorij zarot, še posebno pa v rešitve "problema".
Največji problem teorij zarot niso razprave o tem, ali se je pristanek na Luni dejansko zgodil, ampak dejstvo, da je možno veliko ljudi mimogrede prepričati o čemerkoli - recimo o tem, da smo večvredna rasa ali narod. Ekstremni desničarji s pridom izkoriščajo dojemljivost množic za manipulacijo. Z družbenimi omrežji, ki so glavni kanal širjenja in močan ojačevalec "alternativnih dejstev", so manipulatorji dobili naravnost idealno orodje za širjenje strahu in sovraštva do drugih/drugačnih. To, kar dandanes doživljamo, pomeni resno nevarnost za družbo.
Ampak zakaj ljudje sploh nasedemo? Poudaril bi le tri od mnogih vzrokov.
1. Ker hlepimo po enostavnih razlagah. Resnica je praviloma kompleksna in jo je zahtevno pojasniti. Da bi jo razumeli, je potreben kognitivni napor. Povrhu vsaka "resnica" velja le z določeno verjetnostjo. Znanost dopušča dvom, saj se je ta velikokrat izkazal kot upravičen. V znanost je smiselno verjeti, vendar pa ne smemo verjeti vsega, kar pravi. Newtonovi zakoni so veljali do Einsteina, njegovi pa do kvantne mehanike. Danes vemo, da vsi navedeni veljajo le v točno določenih okvirjih, da bi jih razumeli, pa je treba vložiti nekaj miselnega napora. Kot pa je že Nobelov nagrajenec Kahneman pokazal, se ljudje kognitivnemu naporu izogibamo kot hudič križu.