Marko Crnkovič
Te dni mi je na Siolu padel v oči nekaj dni star članek pod naslovom Velika noč pri družini Tonin. Preletel sem uvodni odstavek in zavil z očmi: no, prav, Petru Jančiču prav pride, da pred volitvami na svojem provladnem mediju postreže uporabnikom s tabloidno, pocukrano, prisrčno, idilično, kao nepolitično zgodbico iz privatnega življenja možakarja iz vladne koalicije.
Potem pa sem opazil, da je objava — zelo nevsiljivo, seveda — opremljena s simbolom evra in pripisom: "oglasno sporočilo". Ubogi Jančič torej ni nič kriv.
Oglas je po svoje vrhunski. Naročnik in avtor in medijski načrtovalec si najbrž ne bi mogli želeti več, kot da naključnega obiskovalca strani — in to bog ne daj celo ateista! — vržejo na finto, da to sploh ni oglas, temveč legitimna vsebina, ki paše v kontekst kot ata na mamo s tremi otroki.
Domača naloga
Ob začetku predvolilne kampanje ali celo še malo prej sem si zadal za domačo nalogo, da bom pred temi volitvami podrobno spremljal politično propagando. Nekaj dni sem si vestno shranjeval primerke, potem pa sprevidel, da to nima smisla. Predvolilne propagande v bistvu niti ni bilo. Ali če že, si tega imena niti ne zasluži.
Nakar ta Tonin.
Da se kandidati radi kažejo v medijih v družinskem krogu, ni nič nenavadnega, niti ne nujno spornega. Mnogim ljudem - morda celo njihovim neprivržencem - je celo všeč, da politik pokaže tudi svojo privatno, človeško plat. Pa čeprav olepšano. Tudi z otroki.
Pa naj. Glede na to, da je Tonin predsednik NSi, potem je še najmanj, kar mu lahko očitamo, da pri tem ekshibicionira tudi svojo ženo in otroke. To mu paše. Ali vsaj paše zraven.
Cute
Toda doslej smo bili teh privatnih družinskih prizorov vajeni kvečjemu iz družabnih kronik in iz prijazno opravljivega tiska — ne pa tudi iz političnih reklam. Ne spomnim se, da bi kdo že prej instrumentaliziral svojo družino in otroke za potrebe političnega marketinga. Vsaj ne tako kot zdaj Tonin.
Ali recimo Janša. Ker če ste prelistali tisti grozni SDS-ov brezplačnik, ki so vam ga vrgli v nabiralnik, ste v intervjuju s predsednikom na drugi strani spodaj desno morda videli njegovo družino — z gospo Urško in njunima razposajenima otrokoma vred.
Velikonočna scena s Toninovimi ni niti malo cute. Ne kot oglas. Njihove privatne zadeve me sicer ne brigajo. Niti ne mislim, da je sámo po sebi grešno pokazati svoje nedoletne otroke. V primernem kontekstu in na primernem nosilcu informacij nimam nič proti. Ampak ne kot oglas.
Cute.
No, ta velikonočna scena s Toninovimi pa se mi niti malo ne zdi cute. Ne kot oglas. Njihove privatne zadeve me sicer ne brigajo. Niti ne mislim, da je sámo po sebi grešno javno pokazati svoje nedoletne otroke. V primernem kontekstu in na primernem nosilcu informacij nimam nič proti. Ampak ne kot oglas.
Razlika med vsebino in oglasom
Je pa perverzno, da ne rečem odbijajoče objaviti družinsko srečo kot naročeno, plačano politično propagando.
Neumno se je sprenevedati, da ne obstaja razlika med magari tabloidno, še tako pocukrano medijsko vsebino in političnim oglasom, izdelanim za (lastno) stranko in targetirano plasiranim v provladni medij. Če se Toninovi že hočejo razkazovati, naj se kvečjemu razkazujejo v opravljivem tisku in družabnih kronikah, ne pa v političnih oglasih!
Bedno in sramotno je dati fotografijo svojih lastnih otrok — z obrazki in imeni in priimki in s starostjo — na razpolago politični stranki, da bi prispevali k prikupnosti in prepričljivosti dotičnega oglasa.
In kot da že to ne bi bilo dovolj, so fotografije podpisane z … — ne “iz osebnega arhiva”, kot bi pričakoval normalen človek, temveč "iz Arhiva NSi". Si predstavljate to blamago?
Mali nosilci blagovne znamke Tonin
Še tem bolj bedno in sramotno je, če je oče teh izkoriščenih otrok predsednik prav te stranke, za katero se dela reklama. To ni olajševalna okoliščina, da je Tonin sam pokazal svoj naraščaj. Ravno nasprotno! Glede na naravo in vrednote in stališča NSi je to oteževalna okoliščina.
Oglas je po svoje vrhunski. Naročnik, avtor, medijski načrtovalec si ne bi mogli želeti več, kot da naključnega obiskovalca strani — in to bog ne daj celo ateista! — vržejo na finto, da to sploh ni oglas, ampak legitimna vsebina, ki paše v kontekst kot ata na mamo s tremi otroki.
Otroci v reklamah so praviloma anonimni. Anonimni so tudi njihovi starši. Ampak ne v slovenski politični reklami. V slovenski politični reklami je oče nastopajočih otrok predsednik vladne stranke, ki kaže otroke s prepoznavnimi obrazki in imeni in priimki in s starostjo. Toninovi otroci so že pri treh, šestih in osmih letih nosilci političnega blagovne znamke Tonin.
Od politika, ki se ima za velikega krščanskega demokrata, bi pričakoval, da bo znal trezneje razmisliti o teh moralnih, moralističnih dilemah — ne pa da z mešanico naivne benevolentnosti in bolestne ambicioznosti gladko žrtvuje zasebnost svojih otrok in se dela, kot da je oglas za stranko ista stvar kot en tak cute družinski intervju za prijazno opravljivo revijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
