(POGLED) Vlada nas je pozabila, dajmo mi ne pozabiti vlade

Predsednik vlade Janez Janša je konec marca ob vrhuncu spopadanja s prvim valom epidemije koronavirusa dejal, da oblastniki ob pripravi megakoronskih zakonov "ne bodo pozabili na nikogar". V maniri nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha in njegove pobude "No Child Left Behind" je želel ustvariti podobo sočutne konservativne oblasti, ki bo priskočila na pomoč vsem.

Od tega je minilo slabih osem mesecev. Vlada pa ne le, da je pozabila na mnoge delovne ljudi, temveč aktivno deluje v smeri našega osiromašenja in bogatenja vladajočih razredov. Če smo lahko v prvem valu epidemije še spremljali nekatere socialdemokratske ukrepe, pri čemer je zelo pomembno, da ne zapademo v izredno neumno in napačno enačbo Janša verzija 2020 = komunizem, je situacija danes drugačna. Da pa bi razumeli, zakaj je tako, je treba vedeti, da tudi ukrepi v prvem valu epidemije niso dosegli vseh plasti družbe (enako).

V največji meri so bili namenjeni srednjim slojem, ključnim razrednim zaveznikom kapitala. Podajmo zgolj en primer za lažjo predstavo. Maja Breznik je v svojem članku Organska solidarnost v času krize: pogled na krizne ukrepe z vidika prekarizacije dela izračunala, da je posameznik s 1700 evri neto plače v prvem valu epidemije prejel 500 evrov kriznega dodatka, družine prejemnikov socialne pomoči pa 150 evrov. Ob tem so otroci slednjih ostali tudi brez šolskih malic in kosil, ki za mnoge predstavljajo edini topli obrok v dnevu.

V drugem koronavalu so izpadli tudi tako opevani krizni dodatki. Med drugim za študente. Ob (ponovnem) zaprtju velike večine storitvenih dejavnosti (restavracije, agencije, javni prevoz, neživilske trgovine ...) smo mnogi mladi delavni ljudje znova ostali pozabljeni. Zaradi prekarne narave naših služb so nas lahko lastniki kapitala z danes na jutri vrgli iz njih. Lepo bodite, zdravi ostanite, znajdite se, kakor veste in znate. Na tem mestu je nujno opozoriti, da takšen odnos ni odvisen od "moralnosti/nemoralnosti" ali "dobrote/sebičnosti" posameznih lastnikov kapitala. Takšen odnos je nujnost znotraj obstoječega sistema. Kdor dela drugače, ni konkurenčen, če nisi konkurenčen, pa hitro pristaneš na smetišču zgodovine. Če si torej želimo večje socialne varnosti in posledično manj paničnih napadov zaradi seštevanja položnic, ki jih bomo morali poravnati z neobstoječimi dohodki, moramo postati grobarji kapitalizma in ne promotorji osebnostne rasti, ki bo lastnike kapitala privedla do "višje stopnje zavedanja".

Vendar pa kljub sistemski naravi problemov, s katerimi se med drugim soočamo tudi mladi delavni ljudje, ne smemo oprati odgovornosti z rok politikov, ki vodijo našo državo. Tako tistih, ki so skozi zadnja tri desetletja v Sloveniji z izjemnim zanosom odpirali vrata fleksibilizaciji in liberalizaciji trga delovne sile, tako, da je danes najti mladega človeka s prvo zaposlitvijo za nedoločen čas z vsemi pripadajočimi delavskimi standardi podobno redko kot v Ljudskem vrtu najti človeka, ki bo rekel žal besedo čez Marcosa Tavaresa, kot tistih, ki so na oblasti v epidemijskem času. Prvi so položili temelje drugim. Politik drugih ne moremo resno napasti, če se s prvimi držimo za roke in si prepevamo "mi se 'mamo radi, radi, radi, radi".

Vlada je v epidemiji pozabila na mnoge izmed nas. Cinično je roko pomoči ponudila tistim, ki je ne potrebujejo, in pa tistim, s katerimi na dnevni bazi bije kulturni boj. Boj, ki nas, velike večine delavnih ljudi, ne zanima in imamo od njega zgolj kakšno slabo ali pa manj slabo šalo na twitterju in facebooku. Ob študentskih delavkah in delavcih je pozabila tudi na množice industrijskih delavcev in delavk, ki je vsakodnevno prepuščeni na milost in nemilost šefov in izpostavljeni precejšnji možnosti okužbe s smrtonosnim virusom. Pozabila je na vse tiste "nekreativne poklice", ki jih delavni ljudje ne morejo opravljati od doma in pri katerih 20-odstotni izpad mesečnega dohodka pogosto pomeni padec pod prag tveganja revščine. Pozabila je na šolarje in dijake, ki jim vseskozi prodaja sliko, da je zoom šolanje čisto primerljivo s tistim v razredu. Pozabila je na naše babice in dedke, ki vsak dan umirajo, aja, ne, za to smo krivi mladi in naše zabave na Pagu.

Vlada nas je pozabila, dajmo mi ne pozabiti vlade. To ne pomeni skoka na vlak antikomunizma, kjer je strojevodja Jože P(remier) Damjan, temveč ravno obratno.