(POGLEDI) Slepa mimobežnost

Pravkar v ljubljanski Šiški gradijo sosesko Kvartet - štiri stolpiče s skupaj 221 stanovanji. In kakor piše podjetje Corwin oziroma njegova podružnica v Sloveniji, ki gradi to sosesko, sledijo pri gradnji te soseske naslednjim Corwinovim zavezam: "stavbe za ljudi: ljudje in njihove potrebe so glavni namen vsakega našega projekta", "trajnostni pristop: vse, kar zgradimo, mora biti v prvi vrsti trajnostno" ter "estetika bivanja: naše oblikovne rešitve so estetsko dovršene do zadnje podrobnosti". Njihov uradni facebook profil medtem pravi naslednje: "Poleg zelenih streh bomo okoli štirih stolpičev zasadili tudi več kot sto dreves in drugih rastlin. Stanovalci bodo lahko uživali v čudoviti, zeleni in zdravi okolici - takoj ko stopijo iz stanovanja. V soseski Kvartet smo zato posebno pozornost namenili zelenim površinam in tudi zelenim streham, ki znižujejo temperaturo stavb ter tako ustvarjajo hladnejšo in bolj zdravo mikroklimo v okolici." Kolikor je videti iz razpoložljivih javnih podatkov, bo cena kvadratnega metra stanovanja v Kvartetnih stolpičih med 3500 in 4000 evri.

In kolikšna je medtem povprečna neto plača delavca v gradbeništvu v Sloveniji? 934,41 evra. Sami si lahko torej izračunate in odgovorite na retorično vprašanje, kolikšne možnosti ima gradbeni delavec, da kupi tovrstno trajnostno stanovanje. Delavce, ki gradijo tovrstna trajnostna stanovanja boste medtem veliko prej našli bodisi v samskih delavskih domovih, kjer se jih po nekaj gnete v sobah, bodisi v zasebnih nastanitvah, ki so daleč od trajnostnih, estetike bivanja ali "za ljudi". Če bodo gradbeni delavci imeli srečo, bodo čez leta in leta izpolnili pogoje in nabrali dovolj veliko število točk za najem javnega neprofitnega stanovanja.

In medtem ko bodo nekateri vsak dan po službi vstopali v svoj hibridni električni avto, se na poti do doma odpeljali v svojo najljubšo zeleno trgovino z eko dobrotami in nato s polno, jasno označeno vrečo eko dobrot vstopali v zračno, trajnostno stanovanje, s pogledom na novozasajena drevesa, nad katerim bo zelena streha, na kateri bodo brenčale urbane čebele, ter zvečer čebljali o tem, kako nepravičen je ta svet, bo na drugi strani mesta še vedno delal gradbeni delavec, ki je zgradil to zeleno oazo. Skupaj z ostalimi delavci z gradbišča se bo odpeljal s kombijem do doma, vmes odhitel v najbolj poceni trgovino in nakupil najbolj poceni hrano ter jo z jasno označeno vrečko odnesel domov, kjer si bo hrano na hitro pripravil, jo pojedel, se zrušil v posteljo v sobi, skupaj z ostalimi delavci, in utrujen kot klada zaspal. Do naslednjega dne.

Kako je mogoče, da si je tako težko predstavljati svet, v katerem dostojno plačan gradbeni delavec gradi stanovanja, katerih nakup bi si lahko privoščil? Odgovor na to vprašanje je tudi odgovor, kakšna je povezava stanovalca trajnostnih stolpičev z gradbenim delavcem, ki jih gradi.

Natančno to. Ni je. Oba sta izolirana v svojih svetovih. Prvi živi v iluziji, da je del rešitve, drugi pa je preveč utrujen, da bi si sploh lahko delal iluzije. Prvi je prihodnost zelenega kapitalizma, drugi je nevidni zobec kapitalističnega kolesja, ki pogajanja iluzije in privilegirano slepoto višjih razrednih slojev.

Ta slepa mimobežnost bo v naslednjih letih zrasla v vse večjo slepo pego za stanovanjski problem za starejše brez lastnih stanovanj, ki si preprosto ne bodo mogli privoščiti najemnih stanovanj kot tudi ne bivanja v domovih za starejše ali čakanja na javno neprofitno stanovanje. Pravzaprav si ne bodo mogli privoščiti biti upokojenci. Povprečna neto starostna pokojnina je bila marca letos slabih 720 evrov. In kaj ostane od tega zneska po plačilu najemnine, pripadajočih stroškov, hrane? Minus.

Slepa mimobežnost prav tako ne bo videla delavskih družin, ki bodo živele od enega do drugega (pre)dragega najemniškega stanovanja. Ko smo že pri cenah stanovanj: v Mariboru so se lani po podatkih Colliersovega poročila o nepremičninskih trgih cene stanovanj dvignile za deset odstotnih točk, v prvih letošnjih mesecih pa še za dodatnih deset do petnajst odstotkov.

In zelene stolpnice bodo le vse višje in višje.

Kdaj, če ne zdaj, bomo torej spregovorili o tem, kako delavcem omogočiti ustrezen dostop do stanovanj? Poglejte primer Dunaja. Daniel Glaser, zaposlen v dunajskem mestnem oddelku za stanovanjsko gradnjo in mednarodne odnose, je povedal naslednje: "Okoli 80 odstotkov prebivalstva na Dunaju ima dostop do subvencioniranih stanovanj. Za enočlansko gospodinjstvo je meja 40.000 evrov neto letnega dohodka. To je precej visok prag, sem seveda sodi tudi zgornji srednji razred. Namenoma smo naredili tako, ker želimo imeti mešane soseske - ne pa sosesk, kjer živijo le revni ali le bogati." Tako je: mešane soseske. Ne v Sloveniji, tu si gradimo pot v jasno razslojene soseske. Povej mi, kje živiš, in povem ti, koliko si (družbeno odgovorno) vreden. In "zeleno" je očitno pristalo v tej logiki.

P. S.

Podjetje Corwin Slovenija je pred nekaj dnevi objavilo, da so velik prostor v pritličju stolpiča D rezervirali za dejavnosti, ki povezujejo skupnost: "V novi ljubljanski soseski Kvartet Šiška prodajamo prostor v velikosti 122 kvadratnih metrov in s tri metre visokimi stropi. Funkcionalna razporeditev dopušča uporabo za najrazličnejše dejavnosti: vrtec, prostočasne aktivnosti, jezikovno šolo, mladinski center, medgeneracijski center ... Vaših idej, kako boste prostor uporabili, ne bomo omejevali."

Prav ste prebrali: prodajajo (!) prostor, ki "povezuje skupnost". Zakaj ga preprosto ne dajo za dejavnosti, ki povezujejo skupnosti? Zakaj ga preprosto ne odprejo skupnosti? Namig: arhitektka Marjetica Potrč je leta 2009 realizirala projekt skupnostnega vrta in kuhinje v velikem blokovskem naselju Nieuw West v Amsterdamu. Skupnosti se ne trži na trgu. Skupnost se gradi med ljudmi.