Bi lahko Rusija mirno sprejela suvereno, neodvisno in nerazdeljeno Ukrajino? Je odprti spopad res neizogiben? To sta ključni vprašanji, ki si ju že dolgo zastavlja Evropa, zdaj pa sta se nenadoma znova znašli v ospredju, potem ko je začela Rusija intenzivno krepiti svojo vojaško prisotnost na Krimu in vzdolž ukrajinske vzhodne meje.
Razglasitev neodvisnosti Ukrajine je pred tremi desetletji povzročila dokončen razpad Sovjetske zveze. Odcepitev drugih sovjetskih republik za Sovjetsko zvezo ni pomenila tako velike eksistenčne grožnje, toda v primeru Ukrajine je bilo drugače. Z razglasitvijo neodvisnosti je zapečatila usodo Sovjetske zveze, ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu pa se je njen zlom v spomin vtisnil kot "največja geopolitična katastrofa" dvajsetega stoletja.
Foto: Osebni arhiv
Rusija se je prvi dve desetletji po razpadu Sovjetske zveze osredotočala predvsem na izgradnjo lastne države in identitete. To se je spremenilo, ko se je Putin leta 2012 odločil, da bo še tretjič kandidiral za ruskega predsednika. Pred svojim tretjim mandatom je odslužil en mandat kot premier, medtem ko je bil predsednik države v tem času njegov zaveznik Dmitrij Medvedjev. Tako je Putin v skladu z ustavo pridobil pravico, da znova kandidira. Putin zdaj ubira revizionistično smer, njegov cilj je ustvariti tako imenovano Evrazijsko unijo. Toda Ukrajina danes izkazuje močno težnjo po povezovanju s svojimi srednjeevropskimi sosedami. In čeprav so te države članice Evropske unije, ni prav nobenega razloga, da bi tesni odnosi z njimi oslabili ukrajinske zgodovinske in kulturne vezi z Rusijo.
V tem smislu je bilo Vzhodno partnerstvo EU, ki je prineslo vzpostavitev poglobljenega in celovitega prostotrgovinskega območja, ki se mu je pridružila tudi Ukrajina, del širših prizadevanj za dosego kompromisa z Ukrajino. Nobeden od trgovinskih sporazumov, ki jih je Ukrajina sklenila z EU, ni bil nezdružljiv s trgovinskim sporazumom med njo in Rusijo. Toda uradni Kremelj je stvari videl drugače. Ker ni bil pripravljen sprejeti teh sporazumov, je začel pritiskati na šibkega in neodločnega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča in od njega zahtevati, naj EU obrne hrbet. To je izzvalo ljudsko vstajo, ki je vodila do strmoglavljenja Janukoviča (ta je nato pobegnil v Moskvo) in vojne, ki se je začela leta 2014.
Uradni Kremelj je v Ukrajini videl šibko in razdrobljeno državo, ki se bo uklonila vztrajnim pritiskom. Da bi upravičili ruski revanšizem, so kremeljski funkcionarji zunanji svet prepričevali, da je Ukrajina pravzaprav zbirka ostankov nedelujočih imperijev. To je sicer do neke mere res, toda enako bi lahko rekli tudi za Rusijo in vsako drugo moderno nacionalno državo, odvisno, kako daleč nazaj gledamo.
Da bi upravičili ruski revanšizem, so kremeljski funkcionarji zunanji svet prepričevali, da je Ukrajina pravzaprav zbirka ostankov nedelujočih imperijev
Predan ideji, da Ukrajina ni prava država, je uradni Kremelj samega sebe prepričal, da bo s priključitvijo Krima ruskemu ozemlju leta 2014 povzročil njen razpad. Upal je, da bo lahko Rusija tedaj na vzhodu in jugu Ukrajine ustanovila tako imenovano Novo Rusijo (Novorossiya), medtem ko bi "zahodna Galicija" ostala zunaj njenega nadzora. S temi velikimi ambicijami v mislih je Rusija začela tja pošiljati upornike, "prostovoljce", in orožje, hkrati pa je sprožila obsežno kampanjo dezinformiranja, da bi Ukrajince sprla med seboj. Toda ruska prizadevanja so spodletela. Napadi na druge države niso dober način sklepanja prijateljstev in tudi vdor v Ukrajino ni bil izjema. Namesto da bi Kremelj državo razdelil, mu je uspelo njene prebivalce združiti, kot jih ni še nikomur doslej. Do leta 2014 je morala Rusija v Ukrajino poslati redne enote svoje vojske, da bi rešila, kar je ostalo od njene separatistične utrdbe v regiji Donbas. Od tedaj naprej so se izjalovila vsa njena prizadevanja, da bi dosegla politični dogovor (preko dveh sporazumov iz Minska). Vsakodnevni spopadi so doslej zahtevali 14 tisoč življenj, na milijone ljudi je zaradi njih pobegnilo s svojih domov. Resda bi Ukrajinci zelo težko sprejeli nekatere kompromise, ki so del kateregakoli sporazuma, toda napredek dejansko preprečuje zavračanje Kremlja, da bi se odrekel svojim enklavam v Ukrajini. Nacionalistični segment ruskega javnega mnenja, temelj Putinove podpore, se bo težko sprijaznil s porazom v Ukrajini.
Po besedah ruskega obrambnega ministra Sergeja Šojguja je Rusija na vzhodu in jugu Ukrajine nakopičila dve pehotni vojaški enoti in tri padalske, menda zaradi vojaških vaj. Toda vojaških vaj za kaj? Mobilizacija je očitno usmerjena proti Ukrajini. Putinov glasnik je jasno povedal, da bo Rusija, če bo treba, posredovala, da bi preprečila napade na rusko govoreče prebivalce v Ukrajini.
Ne glede na to, ali bo to zaostrovanje vodilo k odprtemu spopadu v prihodnjih tednih ali mesecih (o tem verjetno niso prepričani niti odločevalci v Kremlju) ali ne, razmere bodo ostale nevarne, dokler se Rusija ne bo odrekla svojim revanšističnim ambicijam. Vprašanje je torej, ali bo v Ukrajini zavladala vojna ali vendarle mir. Dokler Rusija ne bo mogla sprejeti Ukrajine kot suverene, demokratične države, se razmere na tem območju ne bodo stabilizirale. Posledice tega spora segajo daleč onkraj meja Rusije in Ukrajine. Uspešna ruska revizionistična agenda se ne bi končala s ponovnim prevzemom nadzora nad Kijevom. Njen naslednji cilj bi bilo uničenje celotne posthladnovojnovske varnostne ureditve v Evropi, kar bi bilo izredno nevarno za vse, tudi za Rusijo. Dokler se uradni Kremelj osredotoča na spor s preostalim delom Evrope, se ne more posvečati gradnji demokratične in uspešne prihodnosti, kakršno si ruski državljani zaslužijo.
Kakorkoli že, usoda celotne regije je zdaj odvisna od usode Ukrajine.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
