Ob rojevanju tretje Janševe vlade, ki je nastala kot izrazito "mešana koalicija", je bilo jasno, da bo njeno zdravje odvisno od zdravja vseh koalicijskih partnerjev. Zato je močno spodnašanje tal pod nogami glavni koalicijski partnerici in predvsem njenemu voditelju Zdravku Počivalšku zaradi afere z nabavo zaščitne opreme, do katerega je prišlo že dober mesec po prisegi kabineta, zelo slaba popotnica za naprej. Ne le zato, ker trenutno nič ne kaže, da bi se lahko Stranka modernega centra obdržala kot nekakšen sredinski jeziček na tehtnici, ki bi bil tudi v prihodnje zmožen sklepati zavezništva z obema političnima blokoma.
Bolj neposredno se Počivalškovim zastavlja vprašanje, ali niso s tem, ko so se sicer izognili usodi predhodnikov in s tem samosežigu na oltarju na oblast abonirane politične opcije, zgolj podaljšali lastne agonije, ki pa ne more prinesti preživetja. Hudo oslabljeni gospodarski minister hkrati ne more predstavljati enakovrednega sogovornika predsedniku vlade, kar bi bil še en pogoj za uspešnost "mešane koalicije". Če seveda odmislimo, da imajo do ministrskega predsednika mnogi v stranki tako ali tako hude zadržke. Zato bi moralo biti za največjo vladno stranko nekakšno vodilno načelo, da koalicijske partnerje varuje kot punčico svojega očesa.
To je toliko pomembneje, ker imam občutek, da sta dva meseca po nastopu nove vlade naplavila še neko drugo težavo. Sam sodim vsekakor med tiste, ki niso prepričani, da lahko intenzivnost izbruhov javnega nezadovoljstva pojasnimo izključno z upravičeno skrbjo zaradi dejanske ali domnevne korupcije ali z bojaznijo zaradi domnevnega širjenja avtoritarnih teženj vladajočih. Ne morem si pomagati, a v ozadju razbiram osnovno nelagodje dela intelektualne in politične elite, pa tudi določenih delov javnosti, ker se je sploh zgodila prava menjava oblasti. Ker politični blok, ki je v različnih metamorfozah obvladoval sceno veliko večino časa po osamosvojitvi, nenadoma ni več (povsem) pri koritu. Postaja očitno, da je zlasti zadnjih sedem let po padcu druge Janševe vlade določene akterje tako zelo razvadilo, da si ne morejo predstavljati razmer, v katerih niso prve violine. Zato že padajo težke besede o konstruktivni nezaupnici, ki jih bodo njihovi pobudniki kajpak vselej utemeljili zgolj z bojem proti korupciji in avtoritarnosti, čeprav skoraj gotovo ne gre (zgolj) za to.
Na oblast abonirani politični blok bi bržkone odpoved vsaj delu moči laže sprejel, če bi se ta zgodila pod njegovim vodstvom