Jana Juvan
Kirurgi, ki v zdravniških vrstah zaradi filigranskih spretnosti in mirnosti, ki jo morajo izkazati tudi v najbolj kritičnih situacijah, kotirajo zelo visoko, so posebna sorta ljudi. Tako kot morajo brezkompromisno zarezati v rakasto tkivo, tako neposredni, brutalno iskreni so v komunikaciji med sabo in z drugimi. Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, ortoped kirurg po stroki, je tipičen predstavnik opisane kirurške osebnosti. Da je brez dlake na jeziku in da je pri svojih principih pripravljen vztrajati, četudi mora zaradi tega zapustiti delovno okolje, kot se je to zgodilo v Bolnišnici Valdoltra in Splošni bolnišnici Nova Gorica, je dokazal že večkrat, ko je v preteklosti opozarjal na sistemsko korupcijo, nepravilnosti in lobije, ki delajo škodo zdravstvenemu sistemu.
Zato je v zadnjem primeru, ko je "po kirurško moško" grozil glavnemu pogajalcu zdravniškega sindikata Fides, bil zgolj v svojem filmu, elementu. To seveda v nobenem primeru ne more opravičevati njegovega ravnanja, a pozicija ministra mu je, najbrž, dala le še pospeška pri slikovitosti in silovitosti izražanja. Brezkompromisen, kot je, ter zavedajoč se averzije, ki jo ima javnost do sindikata, ki uteleša pogoltnost zdravniške elite, očitno ni niti pomislil, da bi lahko pogovor nasprotni tabor izkoristil za poskus izsiljevanja boljše ponudbe, kot so jo dobili. A je bila to igra brez možnosti za zmago Fidesa. Iz več razlogov.
"Za prijaznega gospoda tu ni več prostora"
Bešič Loredan, ki ga drugi sindikati, udeleženi v pogajanja za dvig plač v zdravstvu in socialnem varstvu, opisujejo kot trdega, a spoštljivega pogajalca, je bil na položaj ministra za zdravje imenovan prav zaradi svoje neomajne drže. Da pogrezajoči se voz javnega zdravstvenega sistema potegne iz blata in ga z ustreznimi ukrepi obnovi. Zato več, kot da je predsednik vlade ocenil njegovo komunikacijo kot neprimerno, niti bilo pričakovati.
Trmast, samosvoj, naiven
"On je trmast. Samosvoj. Kar pa v tem kaotičnem zdravstvu mogoče rabimo. Tudi naiven, kar je pokazala ta afera s Fidesom. Ni politik. Še. Kar je dobra lastnost. Tudi konflikten. Ampak v dani, nezavidljivi situaciji drugačen človek na tem mestu tudi ne more biti. Zdaj ni čas, da se ljudi gladi po glavi. Za prijaznega gospoda tu ni več prostora. Ima težek karakter. Ampak za to situacijo je primeren. Prav zato mu bo mogoče uspelo. Prezgodaj je še govoriti o tem, kaj je že naredil. Nekatere izjemno pomembne stvari so bile tudi spregledane - recimo, da je ustavil zasebni protonski center, ki bi uničil Onkološki inštitut. Upam predvsem, da bo znal ločiti med hijenami in poštenjaki." Tako ga opiše dolgoletni kolega Erik Brecelj, kirurg onkolog, s katerim sta ustanovila Iniciativo zdravnikov, ki je razpadla predvsem na točki, ko se je Loredan odločil za politično pot. Soustanavljal je gibanje Igorja Šoltesa, kar je kasneje ocenil kot veliko napako. Kandidat za ministra pa je bil tudi v vladi Alenke Bratušek. Potem je poskušal z lastno stranko, kar se je izjalovilo. Zdaj, ko je zdravstvo bolj kot kadarkoli na udaru in pod žarometi javnosti, velja za ključno figuro na šahovnici Svobode.
Močna podpora, visoka pričakovanja
Ni prvi, ki napoveduje reformo zdravstva. Je pa prvi, ki temu ne reče reforma. Od ustoličenja že ponavlja, da bo "sistemske rešitve financiranja, izvajanja in vodenja zdravstva" uvedel postopoma in da si bo za prve večje spremembe vzel leto in pol. Napoveduje ločitev javnega zdravstva od zasebnega. Glede plačnega sistema obljublja, da bo v stebru za zdravstvo in socialno varstvo jasno opredeljeno, kaj in koliko bo zdravnik moral opraviti. Za januar napoveduje sicer konkretne ukrepe za družinske zdravnike in mrežo urgenc. S tem je tudi prvi minister, ki aktivno sodeluje z zdravniki na primarni ravni, ki so tik pred zlomom. Tako kot nekateri pred njim je napovedal tudi ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Čas bo pokazal, ali bo v nasprotju z drugimi to potezo tudi preživel. Nekateri, ki ga bolje poznajo, pravijo, da ga pritiski in grožnje ne prizadenejo. Še več, da bi ga utegnili celo zabavati, ne pa zlomiti. Pri tem mu je v pomoč odkrita premierjeva podpora. Tudi zato pa so pričakovanja javnosti do njega visoka.
Minister za zdaj, čeprav konkretnih rezultatov – sprejet je bil le zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema – še ni pokazal, uživa, v primerjavi z zdravniki, ki jih javnost ocenjuje predvsem skozi visoke covidne zaslužke in vsakodnevno nedostopnost do zdravstvenih storitev, visoko podporo javnosti. In tudi v vladi, v primerjavi z njegovimi predhodniki, ki niso imeli ne poguma ne iskrene podpore predsednikov vlad, uživa status nedotakljivega.
Pa kolegi zdravniki? Za časopis Delo je pred leti dejal, da zdravnike deli v skupine A, B in C. Prvi so bogovi, ki so še takrat, ko je bilo vse odprto, prišli do visokih položajev, pozicij moči, večinoma so starejši od 50 let in so tudi tisti, ki v sistemu najmanj delajo, največ služijo, imajo največ podjetij in iz tega naslova največ mešetarijo. Potem so zdravniki B – delavci, kakršen je bil sam, in C – mladi in brez perspektive. Medtem ko ga 'ajevci' ne marajo, so mu preostali bolj naklonjeni, je ocenjeval.
Obglavlja, zahteva in posluša
Ministrovanja se je lotil ciljno usmerjen, neizprosno odstranjujoč ovire, za katere je ocenil, da bi mu lahko stale na poti do ciljev. Tako so bili, komaj je vstopil na ministrstvo, razrešeni trije direktorji direktoratov. Da naj se umaknejo, sicer bodo umaknjeni, je dal vedeti tedanjemu šefu NIJZ, Milanu Kreku, in generalnemu direktorju UKC Ljubljana, Jožetu Golobiču. Vlada je napovedala in izvršuje, morda celo bolj avtoritarno od predhodnih, zamenjave članov nadzornih svetov bolnišnic. Kako daleč je pripravljen iti v zamenjavah, je Bešič Loredan demonstriral v celjski bolnišnici, ko si je ob aferi z zamenjavo pacientov, kjer so ga pred javnostjo premagala čustva – zadal in tudi dosegel cilj obglavljanja tamkajšnjega vodstva. Govorice o skorajšnji menjavi direktorja krožijo tudi po UKC Maribor. Da je zelo zahteven šef, ki tistim, ki ne sledijo tempu in ciljem, ki si jih je zadal, da hitro vedeti, da je bolje, da pospravijo mizo, dokazuje lepo število odhodov z ministrstva v zgolj nekaj mesecih. Tega tudi ne skriva. Tako je v včerajšnjem intervjuju za Mladino dejal: "Sem deloholik in morda to pričakujem tudi od drugih. Če nekomu zaupam nalogo, jo mora tudi izpeljati."
Jasno je tudi povedal, da se na skupščine in kongrese raznih cehovskih združenj ne misli hoditi kazat, saj da je to zanj neproduktivno izgubljen čas. Da pri tem dela napako, saj bi moral biti glede na reforme, ki jih snuje, v stiku s tistimi, ki se jih bodo te neposredno dotikale, ocenjujejo prizadeti. Priznavajo pa, da je kljub svoji neskončni trmi in vztrajnosti pripravljen poslušati in spremeniti svoj pogled, če dobi na mizo podatke, ki kažejo drugačno sliko, kot jo ima sam v glavi.
Zase reče, da je "otrok javnega sistema" in zagovornik javnega zdravstva. Poleg stoodstotne zaposlitve na ministrstvu je trenutno sicer 20-odstotno zaposlen še pri zasebnikih - v Kirurgiji Bitenc, kjer operira, in v Medicinskem centru Šalara, kjer ima ambulanto. Pravi, da zato, ker v javnem zdravstvu v danih razmerah zanj ni bilo več prostora.
Po tem, ko je minulo desetletje ostro kritiziral razmere v zdravstvu, ima zdaj v rokah škarje in platno, da zadeve postavi na pravo mesto. V pol leta bo moral pokazati prve rezultate. Čeprav bo pri tem moral marsikaj odrezati in izrezati, ne bi bilo slabo, da bi občasno uporabil mehkejše, internistične pristope. Da se ne bi končalo, kot pravi znan rek: Operacija (reforma) uspela, pacient (javno zdravstvo) umrl.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
