Preganjati populiste?

Do razglasitve premirja je bila vsa pozornost sveta namenjena letalskim napadom na Gazo, kar je verjetno najbolj ustrezalo izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju, ki ga čaka sojenje zaradi obtožb o vpletenosti v korupcijo. Toda Netanjahu še zdaleč ni edini populistični voditelj, ki se sooča s kazenskim pregonom. Podobne preiskave potekajo povsod po svetu, od Avstrije do Velike Britanije in ZDA. So demokracije končno odkrile način in zbrale pogum, da porazijo svoje notranje sovražnike?{infobox-quote_full}163492{/infobox-quote_full}

Preden odgovorimo na to vprašanje, si poglejmo najbolj znan primer antidemokratičnega populizma: nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Trump je tarča preiskav, ki so jih sprožili tožilci v New Yorku zaradi morebitnih davčnih in poslovnih goljufij in v Atlanti zaradi njegovih prizadevanj, da bi razveljavil izid lanskih predsedniških volitev. S tarčo na hrbtu hodijo naokrog tudi nekateri njegovi najtesnejši sodelavci. Rudolph W. Giuliani, nekdanji župan New Yorka, ki je prevzel vlogo Trumpovega osebnega odvetnika, se sooča s kazensko preiskavo zaradi svojega ravnanja v Ukrajini. Giuliani je zaslovel v osemdesetih letih preteklega stoletja kot zvezni tožilec, ki je napovedal vojno newyorški mafiji. Tudi če bodo zoper njega vložili obtožnico, ne bo prvi Trumpov kompanjon, ki se bo soočil s kazenskim pregonom. Pred njim je ta doletel tudi Paula Manaforta, vodjo Trumpove predsedniške kampanje, ter Michaela Flynna, Trumpovega prvega svetovalca za državno varnost. Razlika je le v tem, da Trump ni več predsednik, zato se Giuliani ne more zanesti na to, da bo pomiloščen.{api_embed_photo_L30}670081{/api_embed_photo_L30}

Za Trumpove "vernike" so te preiskave popolnoma nezakonite: tožilci so zanje predstavniki "globoke države", odločeni zaščititi skorumpirane elite iz časov Trumpove administracije, ki so se jim Trump in njegovi junaško zoperstavili. Trumpovi kritiki na drugi strani ob tem občutijo zlonamerno veselje: po letih odkritega prezira do ameriških zakonov utegnejo Trump in njegovi kompanjoni končno dobiti svoje.

Če bi le bilo tako

Večina tožilcev, ki preiskujejo Trumpa in njegove sodelavce, to počne, kot bi hodila po prstih. Včasih se zdi, da ne iščejo samo obremenilnih dokazov, ampak kar dokaze o krivdi, skrbno zložen kup trupel. Kazenski pregon zaradi česarkoli manj ne bi bil vreden napadov predstavnikov Trumpovega sveta.

Širše gledano, morda je še prehitro, da bi lahko sklepali, da so ameriške demokratične institucije uspešno prestale Trumpov stresni test ter s tem dokazale svojo trdoživost. Pravkar odpečateni sodni dokument razkriva, da je Trumpovo pravosodno ministrstvo lani na skrivaj pridobilo poziv velike porote, da bi identificiralo uporabnika twitterja, ki se je norčeval iz ameriškega poslanca Devina Nunesa, Trumpovega tesnega zaveznika. Ko je predsednik postal Joe Biden, je pravosodno ministrstvo poziv preklicalo. Vendar to ne spremeni dejstva, da se karierni tožilci na pravosodnem ministrstvu niso uprli in so ubogljivo izpolnili nezakoniti ukaz Trumpove administracije. To je Twitterjeve odvetnike spodbudilo, da so se zavzeli za vladavino prava.{api_embed_photo}668294{/api_embed_photo}

V svoji izjavi so med drugim zapisali: "Pri Twitterju smo zaskrbljeni, da poziv morda ne temelji na zakonitem razlogu za kazenski pregon. V tem primeru ni nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega bi vlada morala identificirati uporabnika." S to izjavo so sodišče spodbudili, da je opravilo ustrezno analizo, da bi ugotovilo, ali pomeni sodni poziv kršitev prvega amandmaja.

In to sploh ni edini primer, ko je ameriško pravosodno ministrstvo ugodilo pravno sporni zahtevi Trumpove administracije. Tudi ko so se vodilni funkcionarji uprli, so se našli ljudje, ki so bili pripravljeni kršiti svoje obveznosti. Jeffrey A. Rosen, nekdanji generalni tožilec na pravosodnem ministrstvu, v zadnjih dneh Trumpove administracije denimo ni hotel sodelovati pri trapastem načrtu, s katerim naj bi zakonodajalce v Georgii prisilili, da bi razveljavili izid predsedniških volitev v tej ameriški zvezni državi. Trumpova administracija je Rosena zaradi njegovega odpora tedaj skoraj odstavila – šlo je za načrt, skovan v sodelovanju z Jeffreyjem Clarkom, tedanjim šefom oddelka pravosodnega ministrstva za civilno pravo.

Ja, res je, ameriške pravne ustanove so navidezno izpolnjevale svoje obveznosti, vendar so se očitno pod Trumpom močno upognile. Kako naj bomo torej prepričani, da se v prihodnosti ne bodo znova upognile ali celo zlomile?

Medtem v Veliki Britaniji poteka preiskava zoper premierja Borisa Johnsona, ki mu očitajo številna neetična dejanja. To nakazuje, da vladavina prava še deluje, četudi se sodna kolesa vrtijo zelo počasi. In tudi v tem primeru obstaja razlog za dvom, da se bodo vedno vrtela naprej. Johnson je sprožil številne preiskave zoper svoje kolege v vladi – najbolj znana je povezana z obtožbami zoper notranjo ministrico Priti Patel, da je ustrahovala svoje uslužbence. Johnsonov neodvisni svetovalec je dejansko ugotovil, da je Patelova s svojim vedenjem res kršila kodeks ravnanja ministrov, zaradi česar ministri običajno odstopijo. Toda Johnson je ugotovitve te neodvisne preiskave ovrgel, poleg tega pa ves čas ovira tudi preiskavo v zvezi s svojim neprimernim ravnanjem.

Podobna zgodba se odvija v Avstriji. Kancler Sebastian Kurz nenehno manipulira s preiskovalci in tožilci ter spodkopava njihovo delo. Preiskavo, povezano s tako imenovano afero Ibiza, ki je izbruhnila, ko se je v javnosti pojavil videoposnetek z Ibize, na katerem Heinz-Christian Strache, tedanji vodja Avstrijske svobodnjaške stranke, Kurzeve skrajno desničarske koalicijske partnerice, lažno nečakinjo ruskega oligarha posredno nagovarja h korupciji, je označil za "zelo pomanjkljivo". Kurz se tudi sam sooča s preiskavo, ker naj bi bil krivo pričal prav v okviru preiskave v aferi Ibiza. Toda izbira trenutka za uvedbo preiskave – priljubljenost Kurza se namreč trenutno hitro zmanjšuje - najverjetneje ni naključna. Škandal je izbruhnil že leta 2019, toda avstrijski sodniki in preiskovalci so šele zdaj zbrali dovolj poguma, da ukrepajo proti Kurzu.

Populisti trdijo, da lahko svoj vpliv pripišejo dejstvu, da zastopajo voljo ljudstva, vključno z njegovimi zahtevami po varnosti ter redu in miru. A v resnici populizem poganja človeška šibkost, natančneje omahljivost, lažnivost in pohlep, na katere niso imune niti pravne institucije. Populizem morda marsikje peša, toda vir človeške šibkosti je neskončen in neusahljiv.