"Avtorju teh vrstic je ideja, da so v slovenski politiki vsi isti, inherentno mrzka. Če nič drugega, so, prosto po Orwellu, vsi isti, a nekateri so bolj isti kot drugi. In vendar se je tokrat enostavno nemogoče izogniti sklepu, da so v zgodbi o referendumih o obrambnih izdatkih in o članstvu v Natu zamočili vsi po vrsti. Kardinalno.
Levica se je s figo v žepu šla politični teater, prepričana, da predlog o referendumu ne bo potrjen. SD je ugotovila, da je njenim volivcem tak teater všeč, in se mu pridružila. SDS se je piromansko odločila priliti olje na ogenj, NSi pa po napovedani deinštalaciji Mateja Tonina itak spet funkcionira kot hčerinska družba Janševe stranke. In ko jim je zafrkavanje v glasovalni kuhinji eksplodiralo v glavo, je vse skupaj do konca zavozil še premier Golob in v ihti napovedal kar referendum o članstvu v zvezi Nato.
Če naj parafraziramo pokojnega Jašo L. Zlobca, pizdarija je bila popolna in kri bi lahko tekla v potokih. Zato dogovor o poskusu reševanja nastalega položaja ne zasluži nikakršnih pohval, temveč zgolj razočarani: 'A je bilo treba?' Kajti zdaj je največja vladna stranka vložila predlog za razveljavitev sklepa o razpisu referenduma, za katerega ni nihče računal, da bo sprejet. Izgovor, ki bo služil kot kritje za tovrstni proceduralni sofizem, je nejasno oblikovano referendumsko vprašanje. Prozornejšega izgovora si ne bi mogli izmisliti.
Rešitev, okoli katere so se stranke, kot kaže, večinsko poenotile, ni ne elegantna ne državotvorna. Je zgolj najmanj slaba med številnimi slabimi rešitvami. Čestitk pa si ne zasluži nobeden od udeleženih. Tudi če bo dogovor zdržal glasovanje v parlamentu, bo slovenska politika v končni fazi še malenkost bolj otročja, institut referenduma pa še malenkost bolj razvrednoten."

