"Ko smo v Evropski uniji začeli meriti revščino, smo začeli meriti samo relativno revščino. Zato je danes težko ugotoviti odstotek absolutne revščine, v nasprotju z relativno, ki znaša 12,7 odstotka. Ponavadi se zanašamo na to, da več ko je relativne revščine, več je tudi absolutne, vendar to ni vselej res. Se bomo zanašali na to, da tista leta, ko za kakšen odstotek pade relativna revščina, za enak odstotek pade tudi absolutna? To bi bila norost. Vemo pa nekaj drugega: znotraj te revščine – kar pa je skrb zbujajoč podatek – lahko v Sloveniji spremljamo, da se podaljšuje predvsem trajanje revščine. Govorimo že o tretjem konceptu revščine, o dolgotrajni revščini, ko človek doživlja revščino več kot od tri do pet let. Podaljšuje se, ker je nihče ne krajša. Socialna politika za to nikoli ni imela volje, da ne rečem vzvodov, kajti v Sloveniji še vedno dajemo enega najmanjših deležev bruto domačega proizvoda za področje sociale v Evropi. Daleč največji odstotek, merjeno v odstotku bruto domačega proizvoda, pa dajemo za državno subvencioniranje gospodarstva. /.../
Dolgotrajna revščina pa se ne le podaljšuje, ampak se tudi poglablja. Revni tonejo v živem pesku. Seveda je imeti v državi okoli 12 odstotkov revnih bolje kot pa 40 ali 50 odstotkov. Ampak saj nikoli nismo postavili meje, do kod je revščina problem. Kaj je tisti odstotek revščine, ki bi bil družbeno sprejemljiv, je to 10, morda osem odstotkov? Te meje ni. Zato se ne bi smeli zanašati na to, da je relativno gledano revščine pri nas malo in da zato ni problem. Seveda je! Problem je za tiste, ki so revni. Tudi če bi imeli samo enega reveža med dvema milijonoma bogatih ljudi, enega, ki bi se vlekel po ulici kot brezdomec, bi imeli še vedno problem z revščino."
