"Na Prešernov dan se začenja skupna akcija Nove Gorice in italijanske, stare Gorice Evropska prestolnica kulture (EPK). Jasno je bilo, da bo pobuda sprejeta. EU je nepopularna med svojimi državljani, v svetu je vedno manj spoštovana. Uplahnjeni balon evroideologije, napolnjen z lahkimi plini, kot sta vsesplošno povezovanje in preseganje starih zamer, pušča. Treba mu je vdihniti malo sveže sape. Tu vstopi (novo)goriška pobuda: kaj je bolj prepričljivo evropsko in kulturno od zanikanja in preseganja meje, ki je bila v preteklosti zastavek vojne in razlog za sovraštvo med narodi? /.../
EPK ima za mesto promocijsko vrednost in funkcijo. Pri tem ima podporo slovenskih medijev in države. V Sloveniji je trdno zakoreninjeno prepričanje, da EPK že s tem, da je v Sloveniji, obenem pa za nameček še čezmejno sodeluje in promovira evropskost, promovira tudi Slovenijo. Gorica take podpore nikakor nima in celo za regionalno italijansko politiko se zdi, da je do pobude EPK mlačna. Zastavek na italijanski strani je bolj lokalen kot regionalen. Nova Gorica je tu tista, ki z lastno promocijo promovira tudi zaspano Gorico. Kultura, udeležena v projektu, je v precepu med promocijsko funkcijo za podjetništvo, predvsem turizem, in promocijsko funkcijo za evroideologijo v njenih različicah: slovenski, italijanski, panevropski, regionalni, lokalni. Če smo nesramni, lahko rečemo, da omahuje med vlogami trofejne žene (= okrasa politike in turizma), sodobne spolne delavke (= ki se prostituira od projekta do projekta, od delavnice do delavnice, javno-zasebno) in prekarne 'samostojne podjetnice', ki ima v evrokonjunkturi preseganja mej in povezovanja razmeroma ugodno priložnost za delo."