Javni dolg sam po sebi ni slab. Lahko je zelo zelo koristen. V slovenski konservativni misli je ob začetku dvajsetega stoletja veljalo, da je v določenih okoliščinah javni dolg edina pravična oblika financiranja. Denimo gradnje javne infrastrukture. 'Ali povsem naravno, da provzročuje tak stvarjajoč vzlet veliki trošek, ki se baš radi tega ne sme in ne more ves naprtiti sedanjemu rodu, ker bodo njegove sadove uživali pozni potomci,' je zapisal Fran pl. Šuklje, predzadnji glavar habsburške dežele Kranjske, sicer pa svojčas eden od voditeljev Slovenske ljudske stranke (v tretjem zvezku Iz mojih spominov iz 1929).
V enaindvajsetem stoletju so taki nazori bolj osamljeni. Današnje poglede so konec aprila povzeli Tobias Adrian, Vitor Gaspar in Pierre-Olivier Gourinchas, ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada (MDS). Leta 2024 sicer tudi v MDS vije drugačen veter, kot je še pred nekaj leti. Omenjeni ekonomisti so tako zelo jasni, naj se države ne lotijo brezglavega rezanja po proračunu. 'Medtem ko je obsežna fiskalna konsolidacija potrebna, to ni poziv k varčevalnim ukrepom. Preveč oster obrat k fiskalni konsolidaciji bi lahko imel nasprotni učinek, saj bi lahko potisnil gospodarstva v recesijo. Potrebno je verodostojno prvo dejanje, ki mu sledijo nadaljnji, postopni koraki v isti smeri.'
Treba je torej začeti in vztrajati – ali z drugimi besedami, fiskalna oziroma davčna politika mora biti postopna, ne radikalna, in ne sme se spremeniti niti ob menjavi vlad. Za kaj takega pa podpisi mednarodnih pogodb in ustavna določila niso dovolj. Oboje lahko politiki kršijo ali spremenijo, če so dovolj odločni. Nujno je, da fiskalna pravila spremlja tudi široko soglasje – vseh strank v politiki, vladnih in opozicijskih, ter civilne družbe. " (dr)
