"Problem so pogosto togi in omejujoči prostorski akti. Ko nekdo želi svojo preveliko hišo spremeniti v dvostanovanjsko ali večstanovanjsko, kar bi bilo mogoče glede na kvadraturo in bi omogočilo investicijo v prenovo, naleti na omejitve. Kar se zdi logično, je v birokratski realnosti nemogoče. Na zemljišču, na katerem je potratna enostanovanjska gradnja, predpisi onemogočajo izvedbo dvo- ali večstanovanjske zasnove znotraj obstoječega objekta.
Problem družinskih hiš zunaj urbanih območij je tudi odvisnost od avtomobila, saj ljudje dnevno migrirajo v mesta zaradi dela. Kar je bila nekoč svoboda, je zdaj prepoznano kot omejitev. Današnji predpisi za stanovanjske gradnje še vedno zahtevajo dve parkirni mesti na hišo; namesto da bi raje predpisali bližino dostopa do javnih prometnih povezav ali car-sharing možnosti.
Slovenija je razmeroma majhna država, kar je hkrati prednost in slabost. V urbanizmu so se že večkrat pojavile zamisli, da bi državo lahko razumeli kot mesto: in jo kot mesto tudi upravljali. Pomeni, da bi različne med sabo oddaljene stanovanjske enote obravnavali kot dele iste celote, povezane s prometno infrastrukturo.
Čas je za transformacijo enodružinskih naselij. Ali ta naselja lahko postanejo model za sodobno arhitekturno prenovo in nove, skupnostne bivanjske modele, prilagojene potrebam današnjega časa? V prevelikih hišah bi poleg stanovanjskih enot lahko vzpostavili večstanovanjske skupnosti, večgeneracijske bivanjske modele, izobraževalne ustanove, kulturne domove, prostore za delo. Te gradnje bi lahko pripomogle k reševanju stanovanjske in ekološke krize. Včasih so najbolj radikalne rešitve – že tam."
