"Vsi, ki so vpeti v smučarijo, od tekmovalk in tekmovalcev, do vseh odgovornih in vseh trenerjev ter ne nazadnje do vseh komentatorjev, novinarjev in strokovnih sodelavcev, se zatekajo v eno samo šablono. Stalno opravičevanje. Od zdravja, materiala do slabega položaja zvezd. Stalno jadikovanje in iskanje vzrokov zunaj njih. Ti, ki prenašajo tekme na nacionalki, kot stare lajne ponavljajo ene in iste stavke ter leporečijo. Ni bilo najbolje, določeni deli so spodbudni, viden je napredek, privajanje na material je v teku, ko se bo vse enkrat sestavilo, bo bolje, in prej ali slej se bo našim odprlo. Nima se jim na žalost kaj odpirati, če pa se iz letala vidi, da smučajo slabo.
In na tekme prihajajo nostalgiki in staromodneži. Če je bila včasih Zlata lisica praznik, je obveza. Še sreča, da obstaja slovaška tekmovalka Petra Vlhova, ki s seboj pripelje nekaj sto gledalcev. Ko se vsi od organizatorjev do novinarjev zaklinjajo, da Zlate lisice ne smemo izgubiti, zadaj ni nobenega argumenta, zakaj ne. Zakaj ne bi enostavno priznali, da ta šport nima več nobene teže v naših deželi. Da se je alpsko smučanje izgubilo tisti trenutek, ko smo se osamosvojili. Tisti moment, ko nismo več potrebovali dokaza, da smo znotraj Jugoslavije nekaj posebnega. Da se lahko kosamo z Avstrijci, Nemci in Američani.
Čas je že, da končno enkrat nekdo udari po mizi z besedami: To ne pelje nikamor. Razpustimo vse in se nehajmo blamirati v nekdaj našem paradnem športu. Škoda denarja, časa in prenosov. Ta šport ni turizem in ritualno obiskovanje prizorišč. Seveda pa si potihoma želim, da bi naši ta konec tedna blesteli v Wengnu in Altenmarkt-Zauchenseeju. Da vsaj kakšen smukač ali Ilka Štuhec pokažejo, da so še čudeži …"Res zahteva angažiranost, a finančno je dostopna vsakemu podjetju. Tako menita managerki delovne sreče. Povprašali smo ju, kako zadovoljno vstopiti v nov delovni dan in, seveda, kako srečno začeti leto." (dr)
